V SSKJ2 je zaslediti geslo curaçao (občno ime za liker, poimenovan po istoimenski državi) z izgovorom [kirasó].

Zanima me, kakšen je argument za francosko izgovorjavo tega imena. Liker je poimenovan po državi Curaçao, ki je dežela Kraljevine Nizozemske. Ime naj bi bilo bodisi špansko bodisi portugalsko ali pa naj bi izviralo iz jezika tamkajšnjih staroselcev (izvor sicer ni povsem znan).

Odgovor:

V slovenščini danes uporabljamo dve po izvoru povezani besedi, ki se razlikujeta po zapisu in izgovoru: občno ime curaçao [kirasó] (SSKJ) za liker in zemljepisno ime Kurasav [kurasáu̯] za karibski otok oziroma istoimensko politično enoto. Razlika je posledica predvsem različnih poti prevzemanja.

Od kod ime Curaçao?
Izvor imena Curaçao ni dokončno pojasnjen. Med poljudnimi razlagami se pojavlja povezovanje s portugalskim coração 'srce' in druge zgodbe o portugalskih pomorščakih (prim. Wikipedija v različnih jezikih). Med njimi tudi zgodba, po kateri naj bi citrusi z otoka portugalskim pomorščakom pomagali pri zdravljenju skorbuta. Obstaja tudi razlaga, da naj bi na ustalitev zapisov Curaçau oziroma Curaçao vplivali portugalski pomorščaki in kartografi. Takšne razlage je treba ločevati od zgodovinskih virov, ki kažejo, da je ime oziroma njemu zelo podobna oblika obstajala že med prebivalstvom otoka že v začetku 16. stoletja.

Za razumevanje imena so zato dragocena opozorila dveh poznavalcev zgodovine Curaçaa in papiamentščine. To sta Gerard van Buurt, raziskovalec zgodovine prebivalstva Curaçaa, in Sidney M. Joubert, avtor dela Stemmen uit het verleden: Indiaanse woorden in het Papiamentu (1997; ‘Glasovi iz preteklosti: indijanske besede v papiamentščini’). Van Buurt v monografiji Caquetío Indians on Curaçao during colonial times and Caquetío words in the Papiamentu Language (2014) portugalski izvor imena zavrača (portugalski vpliv na otoku po njegovi razlagi nastopi šele po nizozemski zasedbi leta 1634; prvi portugalski Judje naj bi tja prispeli leta 1652) in ga pripisuje prvotnim prebivalcem. Kot glavni argument navaja, da so oblike tega imena izpričane že v virih iz zgodnjega 16. stoletja, še pred obdobjem, v katerem je mogoče govoriti o portugalskem vplivu na Curaçau. Navaja dva zgodnja španska kronista iz 16. stoletja – Las Casasa in Ovieda ter njune zapise Curazao (1530) in Indios de Curaçao (1570). (Vir: Gerard van Buurt: Caquetío Indians on Curaçao during colonial times …)

Bartolomé de las Casas v Historia de las Indias (prvič objavljeno 1875–1876) pri opisu otokov pred venezuelsko obalo skuša zabeležiti tudi izgovorno značilnost imena (govori o dolžini na predzadnjem zlogu):
»… in to je moral biti [otok], ki ga Indijanci imenujejo Curaçao, s predzadnjim dolgim [zlogom] …«

Gonzalo Fernández de Oviedo pa v Historia general y natural de las Indias izrecno razlikuje med kartografskim imenom in imenom prvotnih prebivalcev:
»A la que la carta llama Corasante llaman los indios Corasao.«
‘Tisto, kar karta imenuje Corasante, Indijanci imenujejo Corasao.’
Tudi Oviedo pojasnjuje, da je treba razlikovati med imenom prvotnih prebivalcev in njihovimi evropskimi pisnimi različicami.

Tudi črka ç sama po sebi ni dokaz portugalskega izvora, saj je bila v 16. stoletju običajna tudi v španščini. Grafična podobnost Curaçao s portugalskimi zapisi torej še ne dokazuje portugalskega izvora besede.

Obstaja še Federmannov zapis Curazao iz leta 1530 in zapis Indios de Curaçao v viru iz 16. stoletja. Po mnenju Van Buurta so ti zapisi starejši od portugalskega jezikovnega vpliva na Curaçau, zato povezave imena s portugalskim coração ne šteje za verjetno etimologijo. Hkrati priznava, da ne vemo, kako se je iz zgodnjih oblik razvilo današnje papiamentsko ime Kòrsou.

Kòrsou v papiamentu
Današnje papiamentsko ime otoka je Kòrsou. Obliko kot izvirno papiamentsko ime navaja tudi slovenska monografija Slovenska imena držav (2013), kjer sta navedena nizozemsko Curaçao in papiamentsko Kòrsou.

Za pripravo tega odgovora smo se glede izgovora obrnili tudi neposredno na oba prej omenjena raziskovalca. Sidney M. Joubert, raziskovalec papiamenta in materni govorec, je potrdil izgovor [kɔrsɑ́u̯], torej z naglasom na zadnjem zlogu. (Sidney M. Joubert, osebna korespondenca, avgust 2026.)

Zakaj je liker curaçao [kirasó]?

Ime otoka je postalo tudi ime likerja iz pomarančnih lupin. V SSKJ 2 je beseda zapisana:

curaçao -ja [kirasó] m ‘liker iz lupin posebne vrste nezrelih pomaranč’

Slovenski izgovor [kirasó] smo najverjetneje prevzeli prek francoščine. Francoski Larousse navaja pri curaçao izgovor [kyʀaso] in posebej opozarja, da se drugi a ne izgovori. Pri prevzemu v slovenščino je bil francoski [y] nadomeščen z [i], francoski r s slovenskim [r], ohranjen pa je končni naglas.
Takšno prevzemno pot podpira tudi gradivo kartoteke SSKJ: med potrditvami sta zgleda iz gastronomskega priročnika Kristine Matjašič-Merc 52 mednarodnih menujev (1966), druga dva podatka sta leta 1968 ustno prispevala predavatelj Toplak z gostinske šole in strokovnjak; barman Faflik. Beseda se je torej v povojni slovenščini uveljavljala kot gastronomsko poimenovanje, kjer je bilo francosko posredovanje pričakovano.

Zanimiva je tudi zgodovina samega likerja. Gerard van Buurt je v osebni korespondenci navedel družinsko izročilo, po katerem naj bi eno različico likerja razvil Émile Joubert, farmacevt, ki je študiral na pariški Sorboni.
(Gerard van Buurt, osebna korespondenca, avgust 2026.)

Zakaj danes Kurasav?
Drugačno pot je imelo zemljepisno ime.
Po razpustitvi Nizozemskih Antilov 10. oktobra 2010 je Curaçao dobil sedanji ustavnopravni položaj samostojne države, ki je del kraljevine Nizozemske.
Še v monografiji Slovenska imena držav iz leta 2013 je bilo slovensko ime zapisano Curaçao. Slovenska Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije je po standardizaciji imen držav leta 2023 sprejela še standard za odvisna in povezana ozemlja. Ob njihovi standardizaciji se je odločila za podomačitev, zato se je Curaçao začel zapisovati tako, kot smo ga že uveljavljeno izgovarjali v slovenščini, torej po črki, četudi še ni bil tak izgovor v slovarjih kodificiran – tj. kot Kurasav (prim. Imena neodvisnih držav in odvisnih ozemelj, zadnja posodobitev 25. maja 2026).

Razloga za podomačitev sta lažje sklanjanje in tvorba izpeljank. Končni zapis po zgledu občnoimenskega cacao > kakav omogoča sklanjanje Kurasav [kurasáu̯], rod. Kurasava [kurasáva] in nastanek tvorjenk (kurasavski, Kurasavčan, Kurasavčanka).
V procesu podomačitve je bil končni samoglasniški niz oziroma zev odpravljen z diftongizacijo: [a.o] > [au̯]. Peter Jurgec (2004) zato razmerje kakao [kakáo] – kakav [kakau̯] uvršča med antihiatske pojave v knjižni slovenščini.

Gre za izjemne prilagoditve lastnih imen. Podobno tudi Macao v eksonimu Makav. Endonimi (nepodomačena zemljepisna imena) pa v slovenščini ohranjajo končaj -ao, ob katerem je -o končnica, če ni naglašena (Bilbao [bilbáo], rod. Bilbaa [bilbáa]).

Slovenski izgovor se z današnjim papiamentskim imenom Kòrsou [kɔrsɑ́u̯] ujema predvsem v končnem naglasu in izglasju [au̯]. Po glasovni sestavi pa Kurasav ni neposreden fonetični prepis papiamentskega Kòrsou.

Sklep
Razliko med oblikama lahko torej povzamemo takole: curaçao [kirasó], rod. curaçaoja [kirasója] se je v slovenščini uveljavil kot ime pijače, po vsej verjetnosti prek francoske gastronomske terminologije, Kurasav [kurasáu̯] pa je podomačeno zemljepisno ime, prilagojeno slovenskemu glasovnemu in oblikoslovnemu sistemu.

Helena Dobrovoljc (avgust 2026)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Temeljne raziskave slovenščine in aktualizacija jezikovnih priročnikov (2026), ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}