Daljšanje z j poznajo nekateri večzložni samostalniki z osnovo na soglasnik r (npr. šolar [šólar], rod. šolarja [šólarja]).
Osnove pa ne daljšajo naslednje skupine samostalnikov:

1. enozložnice (ar, bor, dar, mir, par, por, sir, tir, vir, žar ...); izjema je npr. so car [cár], rod. carja [cárja];
2. izglagolske tvorjenke (govor, izvir, nadzor, napor, odbor, pododbor, premor, pripor, pomor, udar, zbor, tabor, samomor, cvetožer ...);
3. osnove z neobstojnimi samoglasniki (baker, liter, meter, tiger, veter, blagor; Ciper, Jupiter, Zadar) in iz njih nastale tvorjenke (mililiter, kilometer);
4. posamezne druge besede in imena (dvor, prostor, sever, šotor, štor, tabor, tovor; Hvar, Ljutomer, Maribor, Bolgar, Madžar ...).

To pravilo temelji na stanju jezika v preteklosti, ko so poimenovanja za vršilce dejanja ali nosilca stanja tvorila iz glagola in z morfemom -*ar (r v morfemu *-ar' je bil mehčan, za njim je stal jer). Pri besedah slikar, kolesar, čevljar; gospodar, konjar je daljšanje osnove torej zgodovinsko povezano z mehčasnostjo tega r. V slovenščini se je pojav razširil izven tega izhodiščnega stanja, a ne dosledno (javor, lovor imata dvojni možnosti sklanjanja: javorja/javora).

Ime Maribor, ki je zloženo, njegova druga sestavina pa je bor, ki sama po sebi ne daljša osnove z j, ima tudi zanimivo zgodovino. Na spletni strani Maribor tako lahko preberemo:

Prvi zapis slovenskega imena Maribor je delo Stanka Vraza, in sicer v pismu Ljudevitu Gaju 10. novembra 1836. Vraz je ime preprosto priredil iz nemškega Marburga tako, da je obdržal prvi del besede Mar, nemški burg pa spremenil v slovenski bor – in sicer po zgledu, kakor so Nemci iz Branibora izpeljali Brandenburg. Sprva je sicer uporabljal obliko Marbor, kasneje pa dosledno le Maribor. Po letu 1838 so pričeli ime Maribor uporabljati tudi Vrazovi prijatelji. Zaradi odpora predvsem med Slovenci je borba za uveljavitev imena trajala naslednjih 25 let. Šele leta 1861, ko je tedanji državni poslanec Lovro Toman, politik in pesnik, avtor prvega slovenskega necenzuriranega tiska, izdal pesem Mar i bor ter dal imenu tudi pomen, se je ime uveljavilo med Slovenci. Slovensko geslo mesta je tako postalo Mar i bor – mar mi je i(n) bor-im se za to mesto.

Slovanski -bor je tudi po tej razlagi tvorjen iz glagola in potemtakem spada v skupino izjem, zajetih zgoraj pod točko 2. Tudi zato ga ne sklanjamo z daljšanjem osnove.

Helena Dobrovoljc, Domen Krvina (oktober 2026)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Temeljne raziskave slovenščine in aktualizacija jezikovnih priročnikov (2026), ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}