Normativno vrednotenje glagolov: »ozaveščati« in »osveščati«

[Moderator]

Vprašanje:

Pri pisanju besedila za nalogo, ki ga poleg mene sestavlja še nekaj drugih študentov, smo naleteli na različna mnenja glede uporabe besede ozaveščanje ali osveščanje. Ugotovili smo, da nedovršna oblika besede ozavestiti sploh ne obstaja, medtem ko poleg osvestiti obstaja tudi osveščati. Po drugi strani pa smo naleteli na vire, ki navajajo, da slovenski pravopis odsvetuje uporabo besede osveščati in predlaga dvojnico ozaveščati (npr. kulturno osveščati -> ozaveščati).

Problemu smo se želeli izogniti s tem, da bomo uporabljali besedno zvezo ozavestiti javnost, kot samostalnik pa osveščenost, vendar se meni zdi primernejša ozaveščenost, predvsem zaradi pripombe mojih domačih, da prva mogoče celo izhaja iz hrvaške besede svijest.

Prosim vas za pomoč pri tem problemu, saj želimo biti v našem izdelku slovnično korektni. Gre za ozaveščenost javnosti glede ravnanja z odpadki in najprej smo pisali v smislu ozaveščanje javnosti je nujno in podobno. Nam lahko svetujete, kako naj se najbolje izražamo?


Odgovor:

Vaše razmišljanje lahko potrdimo: glagola ozavestiti (in ozaveščati) in osvetiti (in osveščati) sta pomensko prekrivna v pomenu 'narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje' in 'narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave'. Zato bi v zvezi, ki jo navajate (ozaveščanje javnosti), s pomenskega vidika lahko uporabili katerega koli od glagolov.

Normativni priročnik Slovenski pravopis 2001 (tako kot njegov predhodnik SP 1962, ne pa tudi SP 1950) pa odsvetuje glagol osvestiti in priporoča glagola ozavestiti in ozaveščati, verjetno zaradi podstavne starinske besede svest. Drugega razloga za ta normativizem ne poznam.

Izvorno praslovanski koren svest sicer poznamo še danes v samostalniški rabi v zvezi ni si bil v svesti (v pomenu 'ni se zavedal'), v pridevniški rabi Jaz sem si bil čisto svest, da ... V Prešernovih sonetih pa tudi v povedni rabi:

Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne,
ko toplo sonce pomladanako séje,
spet ozelénil semtertje bo veje,
naenkrat ne zgubi moči popréšne:

al vender zanjga ní pomóči rešne;
ko spet znebi se gojzd snega odeje,
mladik le malo, al nič več ne šteje,
leži tam rop trohljivosti požrešne:

tak siromak ti v bran, sovražna sreča!
stoji, ki ga iz visokosti jasne
na tla telébi tvoja moč gromeča;

ak hitre ne, je smrti svest počasne,
bolj dan na dan brli življenja sveča,
dokler ji reje zmanjka, in ugasne.

Helena Dobrovoljc (maj 2015)