Tri največje jezikovne nemarnosti :)

[Moderator]

Vprašanje:

Ni mi vseeno za slovenščino in precej reči me moti pri njeni pisni in govorni rabi. Ko sem se vprašal, kaj pa najbolj zbode mojo jezikovno občutljivost, so na vrh brozge priplavale tri nemarnosti:

1. v kolikor, torej razpasla se, hiperkorektnostna in nepotrebna zamenjava za veznik če, ki je na dobri poti, da izumre;

2. z teboj, torej nepravilna raba predlogov s in z, v govoru napačna celo dvakrat: najprej zaradi same nepravilne izbire potem pa še zaradi nepovezanega izgovora; po drugi strani je prav to, da govorci predlog in njemu sledečo besedo izgovarjajo ločeno, razlog, da ne zaznajo napačne izbire, saj bi sicer spoznali, da, recimo, zteboj ni mogoče izgovoriti;

3. vprašanje, na katerega, torej izgubljanje občutka, da gre za samostalnik srednjega spola in sklanjanje po moški sklanjatvi.

Se strinjate, da gre za precejšnje težave, na katere bi kazalo bolj opozarjati?

Odgovor:

Zvezo v kolikor so kot neustaljeno označili že sestavljavci prve izdaje SSKJ. (Neustaljeno namreč označuje jezikovne enote, ki se kljub prepovedim še vedno in pogosto uporabljajo. To nas obvešča tudi o dejstvu, da so jezikoslovci že pred nastankom SSKJ zvezo v kolikor odsvetovali, prepovedovali …, a se kljub temu še kar uporablja.) Enako pravopisni slovar … Očitno daje ta zveza javnim govorcem in govorkam več možnosti za razmišljanje pri prostem govoru ali vsaj občutek izbrušene knjižnosti, sicer je ne bi uporabljali v takem obsegu. Podobno smo opozarjali tudi pri temu ni tako.
Zakaj je tako razširjena? Peter Weiss meni, da se zveza v kolikor še posebej »piše v uradnih ali poluradnih dopisih, kjer bi bil veznik če po mnenju pišočih razumljen kot preveč navaden, pritlehen«. Tina Lengar Verovnik pa vezniško zvezo v kolikor -- po izkušnjah pri pedagoškem delu in lektoriranju -- opredeljuje kot izrazito sredstvo hiperkorigiranja: »Manj ko je pisec/govorec suveren v knjižnem izražanju, bolj bo posegal po njem (in podobnih).«

Predloga z in s v prostem govoru zamenjujemo najpogosteje takrat, kadar improviziramo in tvorimo besedilo sproti, uporabljamo mašila in ne izgovarjamo predloga skupaj z besedo. Pri prostem govoru z izbiro predloga pogosto prehitimo izraz. Vzrok napakam pri zapisu pa je (podobno kot pri vejici) naglica: verjetno redkokdo svoje besedilo tiho ali glasno prebere pred objavo ali pošiljanjem; če predlogov ne izbira intuitivno, bi le tako lahko hitreje prepoznal neskladje med izgovorjenim in zapisanim in neustrezne zapise popravil.

Srednji spol z gorenjščino zaznamovani osrednji govorci radi pretvorimo v moškega (narečno dober jajc, lep okn), kar se pri polnopomenskih samostalnikih v knjižnem jeziku ne izraža v tolikšni meri kot pri zaimkih (kateri), ki se na samostalnik srednjega spola nanašajo, kot je tudi v vašem primeru. Seveda je treba na podobne napake opozarjati, a govorci se pogosteje učimo drug od drugega in iz medijev kot iz slovarjev ...

Porastu opisanih jezikovnih napak ne botruje le desetkrat povečano število javnih besedil v elektronski dobi, temveč tudi opuščanje te plati pouka slovenščine v šolah. Učenci pišejo izredno malo prostih spisov, zato je ubesedovanje misli pogosto okorno in jezikovno manj korektno, hkrati pa je zamujeno obdobje največje učljivosti podobnih besednih in besedilnih spretnosti. Pregled šolskih izdelkov, ki jih prinaša korpus Šolar, pa priča, da šolski spisi in eseji niso popravljeni do te stopnje. Kot neproblematična je očitno zaznana npr. zveza v kolikor.

Helena Dobrovoljc (januar 2018)