Katera oblika je pravilna: »oktroj« ali »oktroa«?

[Moderator]

Vprašanje:

Pri pripravi besedila za objavo, ki se nanaša na Majniško deklaracijo in deklaracijsko gibanje, smo naleteli na težavo pri zapisu besede oktroj oziroma oktroa. Beseda je francoskega izvora, v slovenščino je bila prevzeta po nemškem zapisu. Danes se uporablja samo še v historičnem pomenu in se nanaša na čas med obema vojnama. Ohranili sta se zgolj glagolska oblika (oktroirati) in pridevniška oblika (oktroiran). Dokumentarno gradivo in časopisni viri tega časa jo v veliki večini primerov zapisujejo v obliki oktroj. V določenih slovarjih tujk se še pojavi, in sicer v zapisu oktroa. Katera oblika je torej pravilna in kako jo sklanjamo?

Odgovor:

Samostalnik oktroá se pojavlja v Verbinčevem Slovarju tujk od leta 1968 naprej (kot ‘podelitev kake pravice ali pravica sama’, za čas med obema svetovnima vojnama v Jugoslaviji pa ‘dajatev na živila, uvožena v mesto’) in brez navedbe pomena v Slovenskem pravopisu 1962. Pri pripravi Slovarja slovenskega knjižnega jezika so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pravniki besedo oktroa razumeli kot ‘oktroiranje’, torej (monarhovo) vsiljenje npr. ustave (od tod zgodovinska terminološka zveza oktroirana ustava).

Zapis oktroj je v slovenščini zelo domače branje prvotne, francoske besede octroi, prihaja pa iz srbohrvaščine, v kateri v knjižnem jeziku večzložna beseda ni mogla biti naglašena na zadnjem zlogu (zato se v njej izgovarja kot óktroj). Ker te zadrege slovenščina ne pozna, je v njej poslovenjena oblika oktroá čisto sprejemljiva in prednostna, saj se izgovarja skoraj tako kot francoska.

V zgodovinskih kontekstih je torej v slovenščini priporočena oblika oktroá (z izgovorom [rwa], kjer [w] pomeni dvoustnični u ali o), kar je samostalnik moškega spola z rodilnikom oktroája itd.

Peter Weiss (februar 2018)