Popravki citata

Moderator

Vprašanje:

Zanima me, ali je napake (pravopisne/slovnične ...) v citatih dovoljeno popravljati ali ne.
Če odgovor na to temo že obstaja, vljudno prosim za naslov teme.

Odgovor:

A
Pri navedkih (citatih) imamo dvoje besedil: prvotno, izvirno besedilo prvotnega avtorja, ki praviloma ni zapisano v narekovajih, in zadnje, končno besedilo zadnjega avtorja, kjer je prepisani del prvotnega besedila zapisan (naveden, citiran) med parom ali več pari narekovajev, torej v narekovajih. V znanstvenih ali strokovnih besedilih zadnji avtor v narekovajih v oglatih oklepajih kar se da natančno navede na primer spremembo velike začetnice v malo, izpust dela navedenega besedila (s tremi pikami v oglatih oklepajih) ali dodatek, ki mu lahko pripiše praviloma začetnice svojega imena in priimka.

V praktičnosporazumevalnih in podobnih besedilih, ki ne zahtevajo prevelike strogosti, pa so dopuščene skladenjske in podobne prilagoditve, in to brez izrecnih pisnih komentarjev, recimo sprememba velike začetnice z začetka navedene povedi v malo, prestavitev na primer pomožnih glagolov, ki se lahko znajdejo po novem celo zunaj navedka, prilagoditev obrazil pregibnih besed in izpust dela prvotnega besedila, pa tudi morebitna sprememba ali izpust ločila na koncu prilagojenega navedka. Tako odpade dosledno navajanje sprememb, ki bi lahko bilo za take tipe besedil npr. v časopisju moteče.

Prvotno, in sicer iz obsežnejšega besedila Marka Pokorna, objavljenega v Delu:

Večina težkih bolezni, ki jih cepljenje uspešno preprečuje, je izginila iz zavesti slovenske javnosti, zdaj so v ospredju neželeni učinki cepljenja.

S preurejenim navedkom, ki predstavlja bistvo trditve in bi se tako preoblikovano lažje vključilo v novo besedilo:

Marko Pokorn piše, da je »večina težkih bolezni, ki jih cepljenje uspešno preprečuje, izginila iz zavesti slovenske javnosti«.

B
Kolikor bolj avtor v navedku poskuša ohraniti razpoznavnost prvotnega besedila, toliko nazorneje bo predstavljal tudi napake v njem. Zato na splošno velja, da lahko napako iz citiranega besedila v navedku (kot rečeno: v narekovajih) opremi z dodatkom [tako!] (ali po latinsko [sic!], kar je toliko bolj napihnjeno, kolikor manj znajo pišoči in beroči latinsko). Tako ima bralec izrecno opozorilo zadnjega pisca, da je napaka že v prvotnem besedilu. V navedku (v narekovajih) lahko v oglatih oklepajih avtor doda sobesedilne enote, ki jih v prvotnem besedilu ni, kake dele prvotnega besedila lahko v navedku grafično poudari, npr. podčrta (razume se, da so v navedku grafično označeni deli besedila, ki nimajo komentarja, taki že v prvotnem besedilu), opozori na nelogičnosti v besedilu ipd. Za takimi posegi v navedkih zadnji avtor ali morda prevajalec ali urednik v oglatih oklepajih zapiše poudaril PW (kar je bolje kot poudaril avtor, saj se v tem primeru ne ve, ali je mišljen prvotni ali zadnji avtor) ali podčrtal urednik ipd. (Če je kaj grafično poudarjeno zunaj narekovajev, ne potrebuje podpisa, ker se razume, da je to prispevek zadnjega avtorja.)

V navedku lahko zadnji avtor torej zelo jasno nakaže in zapiše vse posege v prvotno besedilo, in če napake iz prvotnega besedila v navedku ne popravi ali pa nanjo v navedku ne opozori, je to njegova odločitev: svoje ravnanje s prvotnim besedilom, ki postaja del njegovega novega, legitimira s podpisom pod svojim besedilom.

V besedilih, ki so navajana lahkotneje in manj dokumentirano, lahko avtor (razumljivo, da) dobronamerne popravke naredi molče, vendar je pri tem odgovoren prvotnemu avtorju, ki je v besedilu zapisal nenavadnost, kateri zadnji avtor v navedku ne sledi, in do bralcev zadnjega besedila, katerih pa s spremembo kakega ključnega dela prvotnega besedila ne sme zavesti. Pregrob poseg bi bil podtikanje, to pa bi jemalo kredibilnost končnemu besedilu in avtorju tega besedila, ne morda avtorju prvotnega besedila. Če je v prvotnem besedilu trditev, ki je v zadnjem besedilu navedena v narekovajih in ji končni avtor oporeka, pa slednji praviloma pred navedkom, torej zunaj narekovajev, seveda lahko napiše komentar z uvodom na način avtor piše, da ..., avtor se moti, ko trdi, da ..., avtor zmotno piše, da ...

Ob (prvem) navedku, v katerem so jezikovne malomarnosti prvotnega avtorja, ki bi nam jih kot zadnjemu avtorju kljub narekovajem kdo lahko pripisal, smemo dodati smiselno pojasnilo z opombo (v oklepaju ali pod črto), da -- na kratko zapisano -- njegovi spodrsljaji niso naše delo.

C
V zapisanih polemikah odločajo kdaj že posamezne črke ali številke, zato se zadnjemu avtorju morda zazdi, da lahko dele prvotnega besedila opusti ali prilagodi tako, da bo njemu v prid. Utemeljeno zavračanje dejstev je žlahtno, pogovarjanje je del naših življenj in strokovnega dela, z vsem tem smo boljši in rastemo. Potvarjanje pa bo avtorja razkrilo kot nepoštenega, nedobronamernega in nekredibilnega, in če k predmetu spora ne more prispevati nič drugega kot prevaro, se je iz polemike izločil sam.

Peter Weiss (maj 2018)