Razlaga imena »Ljubo«
-
Vprašanje:Zanima me razlaga izvora imena Ljubo in raba v slovenskem jeziku. Večinoma se v dostopnih neuradnih razlagah pojavlja kot ime slovanskega izvora, podrobneje pa želim vedeti, kdaj se je začelo ime bolj množično pojavljati na slovenskem ozemlju in ali je bilo ime kdaj "razglašeno" za slovensko.
Odgovor:Ime Ljubo je vsekakor slovanskega izvora, predstavlja pa okrajšano in ljubkovalno obliko zloženih slovanskih in obenem staroslovenskih osebnih imen *Ljubigoj, *Ljubomir, *Ljubovid, *Ljubisem ipd., od katerih je prvo še v popisu 1948 ohranjeno v priimku Lubgoj, ostala pa so izpričana v srednjeveških listinah in zemljepisnih imenih (Limbarje, Ljubovija, Ljubija, Lipsenj). Res pa je, da je pri okrajšanih in ljubkovalnih staroslovenskih imenih izpričana predvsem pripona -ko, ohranjena v priimkih Borko, Bratko, Cvetko, Stanko, Zorko, Žitko itd., od oblik na -o pa sta zanesljivo izpričani le Slavo in Milo (12. in 13. stol. na Koroškem). Vendar so bile imenske oblike na -o zelo redke tudi pri drugih Slovanih, npr. v starosrbskih imenih 14. stol., so se pa v srbohrvaščini močno razširile v poznejših stoletjih in smo jih v času narodnega preporoda sprejeli tudi v slovenščini. Med njimi so tudi imenske oblike Ljubo, Rado, Vlado, Božo ipd. Staroslovanske oblike so bile *Ljub, *Rad, *Vlad, *Bog itd.
Silvo Torkar (marec 2019)
Avtor odgovora, letnica: Naslov teme. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop XX. YY. 2017.
Licenčni pogoji
Vsebina svetovalnice je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0 CC BY NC-ND, ki ob navajanju in priznavanju avtorstva dopušča reproduciranje in distribuiranje, ne dovoljuje pa dajanja v najem, priobčevanja v javnosti za komercialni namen in nobene predelave.