»Purkinijeva« ali »Purkynějeva« vlakna?

Moderator

Vprašanje:

Zanima me pravilen zapis določenega dela prevodnega sistema srca.
Vlakna so poimenovana po dr. Jan Evangelista Purkyně.
Kakšen zapis bi bil po vašem mnenju glede na slovnico najbolj pravilen?

Ali besedno zvezo zapišem kot purkinijeva vlakna (večinoma zasledim to različico, vendar ne odraža priimka gospoda po katerem so poimenovana), purkinejeva vlakna (sam se najbolj nagibam k temu zapisu) ali purkynejeva vlakna (zaradi tujih črk najmanj verjetna možnost)?

Odgovor:

Po navodilih za prečrkovanje čeških besed v Slovenskem pravopisu 2001 bi bilo prečrkovanje priimka Purkine (po zgledu Nemcova za Němcová) in svojilni pridevnik iz tega purkinejeva/Purkinejeva vlakna. Vendar raba v slovenskih tekstih kaže, da se je uveljavilo poimenovanje iz alternativnega (internacionaliziranega) zapisa priimka Purkinje, ki temelji na izgovoru, torej purkinjejeva/Purkinjejeva vlakna (prim. Gigafida s prevladujočo malo začetnico).

Dejstvu, da se ime, narejeno v skladu s pravopisnim načelom, ni »prijelo«, botruje najverjetneje dejstvo, da je češka pisava v SP 2001 (člen 1076) in že prej v samostojnih Pravilih (iz leta 1990) predstavljena zelo mačehovsko. Pri črki ě se je to zgodilo najbrž zato, ker se v času, ko je bila oblikovana preglednica za češko pisavo, večinoma še ni dalo pisati drugače kot na roko ali s pisalnim strojem. Danes lahko na slovenski tipkovnici s kolikor toliko spodobnim programom to črko ali pa ň ali ř in druge iz češke pisave prikličemo na zaslon z dvema pritiskoma na tipki, torej ju veliko lažje prepisujemo. Načelo, ki ga ob sodobnih možnostih v urejevalnikih besedil zagovarja jezikoslovje, normativno pa ga v pripravljajočih se pravopisnih pravilih udejanja tudi pravopisna komisija, je, da ni nobenega razloga, da osebnega imena Jiří in priimkov Němcová (v imenovalniku ednine) ali Dvořák ne bi pisali tako, kot se pišejo v češčini. Tudi pri drugih jezikih z latiničnimi črkopisi ravnamo z izvirnimi imeni vključujoče, če jih seveda ne obravnavamo kot podomačena ali če nismo ignorantski, kot smo radi pri turških imenih, pri katerih pa je ignorantski že SP 2001.

Velika razlika je med tipografskimi zamenjavami, torej približki, ki jih priložnostno pišemo, če na tipkovnici nimamo črk iz konkretne tuje pisave, na eni strani in domačenjem, ki bi moralo biti predstavljeno v pravopisu, na drugi. Veliko pove spregled na isti strani pravil SP 2001: Ďáblice iz češčine da enkrat pisno poslovenjeno Dablice (ostrivec na a v slovenski obliki ni del obveznega zapisa, ampak izgovorni podatek), v preglednici pa izvemo, da do pisnega podomačenja sploh ne pride, ampak da se češko ime Ďáblice izgovori [dáblice]. Ob tem pa naj bi po SP 2001 ime Jiří (kateremu v slovenščini ustreza Jurij) podomačeno pisali Jirži, kar je zelo skrižem svet.

Češka črka ě se v imenih, prevzetih iz češčine, ohranja in torej piše, izgovarja pa se kot [je]: Němcová se v nasprotju s SP 2001 tako piše tudi v slovenščini, izgovarja pa se -- kot dopušča tudi SP 2001 -- [njémcova]. Znamenje za dolžino na končnici se od rodilnika dalje ne piše: Němcove itd. V enciklopedijah in leksikonih torej ni razlike med izvirnim, češkim, in enakim slovenskim zapisom.

Tako priporočamo tudi pri priimku Purkyně: v češčini je naglas na prvem zlogu v besedi, črka y se izgovarja [i] (tudi v Masaryk, s tem da pišemo češko ime Hradčany podomačeno Hradčani) in ě se ohrani: ime [púrkinje] potem sklanjamo kot npr. Dante in iz njega na ta način tvorimo tudi svojilni pridevnik: rod. Purkyněja, s Purkynějem, prid. Purkynějev in torej tudi Purkynějeva vlakna ipd.

V dosedanjih zapisih je bil upoštevan češki način obravnave priimka Purkyně, ki je v češčini nesklonljiv (češko npr. Univerzita Jana Evangelisty Purkyně ‘Univerza Jana Evangeliste Purkyněja’), kar v slovenščini ne pride v poštev, po češkem pravopisu spremenjena pridevniška oblika pa se v češčini piše v ednini moškega spola Purkyňův in v množini moškega spola Purkyňovy, torej mora biti v slovenščini osnova ali Purkyn- (po češki samostalniški osnovi) ali -- nesistemsko -- Purkyň- (po češki pridevniški osnovi -- kljukica se z e-ja, ko tega v pridevniku nadomesti o oz. u, preseli na predhodni n); slednje bi v slovenščini pri nadaljnjih oblikah povzročalo velike težave zaradi za slovenskega pisca ali govorca nepričakovanega preglaševanja. Najprimerneje bo torej, da češko končnico -ě v slovenščini štejemo kot del osnove tako pri sklanjanju priimka (slovensko Purkyně -ja) kot pri tvorbi pridevniške oblike (slovensko Purkynějev -a -o).

O zapisu z veliko ali malo začetnico prim. še https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1749/kako-pisati-izlastnoimenske-pridevnike-v-stalnih-besednih-zvezah-in-nastale-enobesedne-izpeljanke-dopplerjev-pojav-nasproti-dopler.

Peter Weiss, Alenka Jelovšek (april 2020)