O besedi »alumen« in opisnosti sodobnega normativističnega jezikoslovja

Moderator

Vprašanje:

Ne gre za vprašanje, ampak za prošnjo. Prosim vas, da rečete kaj o samostalniku alumen (= kdor po zaključku šolanja na določeni srednji ali visoki šoli še naprej izkazuje povezanost z njo). Kot gobe po dežju se namreč ustanavljajo društva nekdanjih učencev oziroma študentov šol in fakultet. Ker pa v slovenskem prostoru znanje latinščine ni več prav zelo prisotno, se je začela vedno bolj uveljavljati oblika tisti alumni, tistega alumnija, tisti alumniji (samo malo poguglajte). Ker vem, da je v današnjem času slovensko jezikoslovje usmerjeno bolj v popisovanje kot v predpisovanje rabe, se bojim, da se bo ta neumnost uveljavila in postala pravilo. (Tako so pred časom mladi govorili, da gredo v Penatija - gostilno Kolovrat, kjer so se med obema vojnama zbirali penati).

Odgovor:

Samostalnik alumen, ki po rimskem pravu označuje rejenca, danes pa nekdanjega študenta na neki izobraževalni ustanovi, je poslovenjena oblika latinskega alumnus. Latinske občne besede na -us načeloma slovenimo tako, da imenovalniško citatno končnico -us odpahnemo (razen pri nekaterih izjemah, npr. globus, ciklus), težje izgovorljivo izglasje tako nastale besede (tj. *alumn) pa zahteva vrivanje polglasnika, zapisanega z e, ki ga pri sklanjanju opuščamo: alumen, rod. ed. alumna. (Le če bi se latinska beseda glasila alumnius, bi se poslovenila v alumnij.)

V slovenščini imamo sicer dva samostalnika, ki označujeta nekdanje študente in študentke fakultete oziroma univerze, in sicer: alumen za osebo moškega in alumna za osebo ženskega spola. Slednje v rabi skorajda ni zaslediti.

Ustanavljanje društev (tudi klubov) alumnov, ki jih ustanavljajo univerze na Slovenskem zaradi ohranjanja socialnih stikov, v tujini pa tudi zaradi nabiranja sponzorskih in donatorskih sredstev, so torej poimenovanja za spolno mešane skupine. Pri tem oblika alumni v lastnih imenih naših klubov ni prevzeta, temveč slovenska množinska (npr. Alumni UL, Alumni EF). Omenimo še, da se v državah, na katerih imajo na univerzitetni ravni spolno segregacijo, pojavljajo tudi društva nekdanjih študentk, gojenk ..., ki bi jih poslovenili kot društva alumen.

Za konec naj komentiram še vašo ugotovitev o sodobnem jezikoslovju, ki naj bi bilo »usmerjeno bolj v popisovanje kot v predpisovanje rabe«, zato bi se v jezikovni rabi lahko tudi kaka napaka oziroma »neumnost uveljavila in postala pravilo«.

Uravnavanje knjižnega jezika je vedno potekalo dogovorno – vključujoč tako jezikovni sistem kot tudi jezikovno rabo, pa še jezikovno tradicijo. Sodobni jezikoslovci imamo v primerjavi z generacijami pred nami pri ugotavljanju, kakšna je večinska ali položajno specializirana jezikovna raba, na voljo precej več orodij in možnosti, hkrati pa precej večjo bazo govorcev/uporabnikov knjižnega jezika kot npr. Anton Breznik pred 100 leti, ko je bila knjižna raba izrazito vezana na pisne medije in brani ali gledališki govor. Boljši vpogled v jezikovno rabo pomeni, da lahko knjižni jezik približamo širšemu krogu njegovih uporabnikov, a smo še vedno zavezani sistemu slovenskega knjižnega jezika, ki seveda ni nespremenljiv, temveč je (čeprav konservativen) tudi dinamičen. Slovenski knjižni jezik, v katerem s sodobnimi orodji prepoznavamo široko paleto njegovih položajnih ali funkcijskih različic, je danes bolj heterogen, a še vedno – slovenski knjižni jezik. Jezikovna napaka ali neumnost torej ne more postati pravilo, razen če pri presoji, kaj je napaka ali neumnost, nismo dovolj odprti za relativnost s perspektive jezikovnih položajev ali če dojemamo jezikovni sistem in pravila subjektivno ali preveč idealizirano.

Helena Dobrovoljc (avgust 2020)

_{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.}