Svojilni pridevnik iz imena »Vittorio« – s končnico -ijev ali -iev?

Moderator

Vprašanje:

Zanima me, ali se svojilni pridevnik iz imena Vittorio tvori z j (po naslednjem zgledu iz SP: Mario - Marijev) ali brez te podaljšave (v SP sta npr. navedena Verrocchio – Verrocchiev in D'Annunzio – D'Annunziev).

Odgovor:

Svojilni pridevnik iz imen moškega spola tvorimo z obrazilom -ov, ki se pred glasovi c, j, č, š, ž in dž preglasi v -ev.
Samoglasniški sklop -io (v imenih Mario, Vittorio, Dario, DiCaprio) izgovorimo kot [ijo], zato se končni o pred soglasnikom j preglasi v e, k temu nas usmerja tudi pravilo v SP 2001 (člen 957):

SP 2001, § 957
Namesto -ov imamo -ev, če se podstava končuje na govorjeni c j č ž š dž.

Svojilni pridevnik iz imena Vittorio [vitórijo] je torej Vittoriev [vitórijev].

Vendar pa iz imen na -io ne tvorimo le svojilnega pridevnika, temveč jih tudi pregibamo oz. sklanjamo. Tu pa dobimo v pravilih (SP 2001) nekoliko drugačen napotek. Preglas, ki se pri sklanjanju takih besed izrazi v orodniku ednine, rodilniku in dajalniku dvojine in množine ter orodniku dvojine, pri sklanjanju imen na končni -io, ki je izgovorjen kot [ijo], ni dosledno uresničen. V v členu 791 pravopisnih pravil SP 2001 lahko razberemo, da je pri besedah s končnim sklopom -io nepreglašena možnost ustaljena, a ni brezizjemna:

SP 2001, § 791
Pri besedah s končajem -io (rádio [rádijo]) pišemo navadno -em: z radiem.

To potrjuje tudi pravopisni slovar SP 2001, saj se pri nekaterih iztočnicah s pisnim -io in govorjenim [ijo] pojavlja možnost (1) pisne oblikoslovne dvojnice ob brezizjemnem govornem preglaševanju, pri drugih je na voljo (2) le preglašena možnost, pri tretji skupini (3) pa preglas sploh ni uveljavljen.

(1)
Dvojnica

clío -a [klijo] m s -em/-om [em] tudi živ. (ȋ) |avtomobil|
émbrio -a [ijo] m z -em/-om [em] (ẹ́; ẹ̑) zarodek; biol. kalček, klica
kínostúdio -a [ijo] m s -em/-om [em] (ȋú) publ. snemalni studio
Ontário -a [ijo] m z -em/-om [em] zem. i. (ȃ) |kanadska provinca|: v ~u
rádio -a [ijo] m z -em/-om [em] (á; ȃ) kupiti ~; delati na ~u; pojm. biti po ~u povezan s pilotom; govoriti po ~u
stêreostúdio -a [ijo] m s -em/-om [em] (ȇú) stereofonski studio

(2)
Le preglašena možnost

ágio -a [ažijo] m z -em pojm. (ȃ) fin. ažio
ávtorádio -a [ijo] m z -em (ȃȃ) teh. žarg. avtomobilski radijski sprejemnik
Campofórmio -a [kampoformijo] m s -em zem. i. (ọ̑) |italijansko mesto|: v Campofomiu
D'Annúnzio -a [danuncijo] m z -em oseb. i. (ȗ) |italijanski književnik in politik| D'Annúnziev -a -o (ȗ)
Mário -a, °-ta [ijo] m z -em oseb. i. (ȃ) Márijev -a -o, °Máriotov -a -o (ȃ)
Tókio -a [ijo] m s -em zem. i. (ọ̑) |glavno mesto Japonske|: v Tokiu
Verrócchio -a [verokijo] m z -em oseb. i. (ọ̑) |italijanski slikar| Verrócchiev -a -o (ọ̑)

(3)
Le nepreglašena možnost

brío -a [ijo] m, pojm. (ȋ) neobč. ognjevitost, živahnost
fólio -a [ijo] m, pojm. (ọ́) biblio. |format knjige|; števn. postaviti ~ na knjižno polico
pastíccio -a [ičo] m (ȋ) um.
pólio -a [ijo] m, pojm. (ọ̑) zdrav. žarg. otroška paraliza
Polisário -a [ijo] m, stvar. i. (á) |osvobodilno gibanje v nekdanji Španski Sahari|
Río -a [ijo] m, zem. i. (ȋ) Rio de Janeiro
sínhrostúdio -a tudi sínhro stúdio ~ -a m [ijo] (ȋú) film. žarg. sinhronizacijski studio
trío -a [ijo] m (ȋ) klavirski trio; poud. ubran igralski trio |trojka|

Kot je razvidno iz zgornjih skupin, so svojilni pridevniki (pri občnih besedah so sicer le redko uslovarjeni) vedno zapisani le s preglašenim obrazilom ev, soglasnik j, ki ga izgovorimo, pa ni zapisan. Mario – Marijev je izjema, najbrž zaradi vzporednice s slovenskim imenom Marijo.
Aktualna raba tudi kaže, da se pisno preglas ne zaznamuje dosledno, npr. Gigafida 2.0, kar potrjuje že omenjeni napotek v členu 791 pravopisnih pravil. Temu morda botruje končni -o, ki vpliva na ohranitev zapisa z o.

Ime	Obrazilo -ov	V GF 2.0	Obrazilo -ev	V GF 2.0
Mario	Mariev	110	Mariov	164
Vittorio	Vittoriev	0	Vittoriev	0
DiCaprio	DiCapriev	4	DiCapriov	34
Dario	Dariev	7	Dariov	10
Antonio	Antoniev	25	Antoniov	117
Silvio	Silviev	2	Silviov	6

Svojilni pridevnik iz imena na pisani -io, ki se izgovori [ijo], se tvori z obrazilom -ev (Vittoriev), a tudi zapis z -ov (Vittoriov, po SP 2001 izgovorjen kot [vitórijev]) ni nepravilen, saj se preglas v pisavi pri teh imenih zaznamuje nedosledno in neobvezno.

Raziskava, ali je res pri teh imenih preglas vedno tudi govorno uresničen, pa bi razkrila tudi, ali sta zapis in izgovor pri teh imenih bolj povezana. Že napotek, da napisani o izgovorimo kot e, je za slovenščino nenavaden.

Helena Dobrovoljc (januar 2021)

_{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.}