Izpust kazalnega zaimka, kadar je nanosnica oziralnega odvisnika, in prenos sklona pri tem

Moderator

Vprašanje:

Zanima nas, kdaj je slogovno ustreznejše obdržati oz. izpustiti nanosnico pri oziralnih odvisnikih, kjer je (oz. bi bila) ta nanosnica v glavnem stavku kazalni zaimek.
Primeri:

storiti tisto, kar moramo vs. storiti, kar moramo
preseči tisto, kar je potrebno vs. preseči, kar je potrebno
ne preseči tistega, kar je potrebno vs. ne preseči, kar je potrebno
ne omejevati tistega, česar ni treba vs. ne omejevati, česar ni treba
presegati tisto, o čemer smo govorili vs. presegati, o čemer smo govorili

Kar v nekaj primerih je izpuščanje nanosnice nemoteče ali celo bolj naravno. To smo ugotavljali zlasti pri primerih, kjer sta nanosnica in zaimek v istem sklonu (npr. storiti, kar moramo; ne omejevati, česar ni treba). Ne zmoti nas tudi ne v primerih, če je oblika ista, tudi če je sklon različen (npr. preseči, kar je potrebno). Po drugi strani nas bolj zmoti, kadar sta sklona in obliki različni (npr. ne preseči, kar je potrebno). Spet pri oziralnem zaimku v predložni zvezi ne zmoti zelo, če je kazalni zaimek izpuščen, tudi če je v drugem sklonu z drugo obliko (npr. presegati, o čemer smo govorili).
Sodimo torej, da nanosnico v glavnem stavku sicer lahko vedno izpustimo, vendar se zaradi slabše razumljivosti to večkrat zdi slabša rešitev, npr. pri daljših stavkih ali pri različnih sklonih v glavnem in odvisnem stavku (čeprav se tu npr. predložne ali osebkovne zveze, kot je npr. Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi, spet zdijo jasnejše), zaradi česar je boljše ali morda celo nujno že v glavnem stavku izraziti sklon odvisnika. Kakšno bi bilo vaše priporočilo?

Nadalje ugotavljamo, da nas v pogovorni rabi ponekod ne zmoti niti, če se ob izpustu kazalnega zaimka iz glavnega stavka na oziralni zaimek v odvisniku prenese sklon oz. predlog, čeprav je oziralni odvisnik slovnično gledano potem nepravilen.
Primeri:

omejiti ukrepe na to, kar je potrebno vs. omejiti ukrepe, na kar je potrebno
prisiliti k tistemu, kar je potrebno vs. prisiliti, k čemur je potrebno
ne preseči tistega, kar je potrebno vs. ne preseči, česar je potrebno

Tako čutimo zlasti pri izpustu predložnega kazalnega zaimka, kjer potem oziralni zaimek prevzame njegov predlog in ustrezen sklon (npr. omejiti ukrepe, na kar je potrebno). Nekoliko bolj je moteče, kadar mora oziralni zaimek potem spremeniti obliko (npr. prisiliti, k čemur je potrebno). Zelo pa zmoti, kadar sta kazalni in oziralni zaimek v različnih sklonih različne oblike (npr. ne preseči, česar je potrebno).
Čeprav nas pri slušnem vtisu torej več primerov ne zmoti, se sprašujemo, ali je prenašanje sklona oz. predloga iz glavnega stavka v odvisnik vseeno (še) nesprejemljivo za knjižno rabo?

Odgovor:

Odvisniki v podredno zloženi povedi opravljajo vlogo stavčnega člena nadrednega stavka. V navedenih primerih gre za predmetne odvisnike, zato morajo upoštevati tudi vezljivost glagola v povedku.

Tako gre pri primerih storiti (tisto), kar moramo, preseči (tisto), kar je potrebno, za tožilniški predmetni odvisnik, ki ga uvaja oziralni zaimek. V takšnih primerih je kazalni zaimek v glavnem stavku samo soodnosni izraz odvisnika, ki je stilno pogojen in služi zlasti poudarjanju (Toporišič, Slovenska slovnica, 2000, str. 637), pri čemer je tisto še bolj poudarjena različica običajnejšega to.

Enako velja za zgleda ne preseči (tistega), kar je potrebno in ne omejevati (tistega), česar ni treba, ki sta rodilniška predmetna odvisnika, pri katerih pa je treba opozoriti, da obliko oziralnega zaimka v odvisniku določa povedek odvisnika (zato je v prvem primeru tožilniška in v drugem ob zanikanem povedku rodilniška). Zato je zveza ne preseči, česar je potrebno napačna, sprejemljiva pa bi bila zveza ne preseči, kar je potrebno.

Zgled presegati, o čemer smo govorili je bolj problematičen. V korpusu Gigafida 2.0 v več kot polovici primerov mestniških oziralnih odvisnikov, ki jih uvaja o čemer, stoji ta ali tisti, v še nekaj sto primerih pa različni samostalniški in posamostaljeni zaimki. Od glagolov je najpogostejši biti, ob katerem pa oziralni odvisnik navadno ni del stavčne strukture nadrednega stavka oziroma eden od njegovih stavčnih členov, ampak gre bodisi za vrinjeni stavek ali za oziralni odvisnik, ki se nanaša na vsebino celotnega nadrednega stavka:

Po njegovem madridski ne ni uspeh Slovenije, vendar tudi neuspeh ni, o čemer pričajo pohvalne izjave pomembnih državnikov
Toda za našega enhaelovca se ni bati, zanj še kako dobro vemo, da zna in zmore, tako da bo - o čemer ne dvomimo - to prej ali slej spet dokazal.

Od drugih glagolov se ob o čemer večkrat pojavljajo še govoriti, pogovarjati in pisati, ki se vežejo s predmetom v mestniku.

Prvič v življenju je bila v okolju, v katerem ni nihče nikogar nadziral in so vsi lahko govorili, o čemer so hoteli.
Lahko pa bi imeli poseben predmet, pri katerem bi se pogovarjali, o čemer bi hoteli

Najdemo pa tudi nekaj primerov odvisnika, ki ga uvaja o čemer, ob povedkih v glavnem stavku, ki zahtevajo tožilniško vezavo, pri čemer tožilniški predmet v glavnem stavku ni izražen.

Posrečilo se mu je, o čemer je sanjalo na deset tisoče galjotov srednjega veka, vklenjenih na veslaških ladjah.
Šentjernejčanu Jožetu Vrtačiču je že kot mladincu uspelo, o čemer sanjajo mnogi športniki.
A če bi se poleti res zgodilo, o čemer namigujejo v klubu, potem bi bil nadvse presenečen in neizmerno srečen,« je pristavil Novakovič.

Tovrstni zgledi kažejo, da so zveze kot presegati, o čemer smo govorili slovenskim govorcem sprejemljive, a obrobne v primerjavi s primeri s soodnosnico v ustreznem sklonu v glavnem stavku: presegati to, o čemer smo govorili.

Podobno velja za zglede, v katerih glagol v glavnem stavku zahteva predložni predmet, zlasti kadar ta ni v tožilniku. Sicer se v korpusu pojavljajo posamezni tovrstni primeri, a so zgolj obrobni v primerjavi z bistveno pogostejšimi primeri tipa omejiti ukrepe na to, kar je potrebno, prisiliti k tistemu, kar je potrebno. Poleg tega sta odvisna stavka na kar je potrebno in k čemur je potrebno skladenjsko nepravilna, saj povedek je potrebno ne predvideva predložne vezljivosti. Kot je bilo pokazano na primeru ne preseči (tistega), kar je potrebno, pa obliko oziralnega zaimka v odvisnem stavku določa povedek odvisnega stavka in ne povedek glavnega stavka. Zato lahko stavka na kar je potrebno in k čemur je potrebno razumemo zgolj kot skladenjsko okrnjena stavka z izpustom ponovljenega nedoločnika, ki je enak nedoločniku glavnega stavka, in anaforičnega zaimka: na kar (jih) je potrebno (omejiti), k čemur (ga/jih) je potrebno (prisiliti). Pri tem je treba opozoriti še na rabo v knjižnem jeziku manj primernega, čeprav v rabi široko razširjenega povedkovnika potrebno namesto treba (o tem prim. Pravopisna obravnava zveze »potrebno« + nedoločnik).
Dodamo lahko še, da Toporišič v slovnici med primeri dajalniških, mestniških in orodniških predmetnih odvisnikov ne navaja oziralnih, kar prav tako kaže na njihovo neslovničnost.

Na podlagi povedanega lahko povzamemo:

Raba oziralnih odvisnikov brez sonanašalnega kazalnega zaimka v primeru, ko povedka tako v glavnem kot v odvisnem stavku ob sebi zahtevata nepredložni predmet v tožilniku (ali v primeru zanikanega glagola v rodilniku), je nevtralna.
V primerih, ko povedek v glavnem stavku zahteva nepredložni predmet v tožilniku, povedek v odvisnem stavku pa predložni predmet, prevladuje raba sonanašalnega izraza v glavnem stavku, vendar njegov izpust ni neslovničen.
Primeri, ko povedek glavnega stavka zahteva predložni predmet, povedek v odvisnem stavku pa nepredložni predmet, pa je raba sonanašalnega izraza v ustreznem sklonu v glavnem stavku obvezna, sicer je skladenjska struktura zloženega stavka nepravilna, čeprav je govorcu razumljiva.

Alenka Jelovšek (januar 2021)

_{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.}