×

Podomačevanje poljskih imen: »Stękała«




  • Vprašanje:

    Ali lahko ime poljskega skakalca pišemo brez posebnih črk? V poljščini je ime zapisano Andrzej Stękała, FIS zapisuje to Stekala (brez posebnih črk). Na RTV so njegovo ime dolgo časa govorili [štekala], sedaj govorijo [stenkala]. V prenosu je novinar povedal, da je zaradi teh posebnih črk pravilno izgovarjati [stenkala]. Če je v slovenskem besedilu ime napisano brez teh posebnih črk, je potem pravilen izgovor [stekala]?

    Gledal sem v pravopisu, ampak tega imena ni. Na podlagi drugih poljskih imen ne vem, ali lahko pišem brez posebnih črk. Lódž je napisan tako, čeprav je poljsko Łódź. Szczécin, Oświęcim pa ima posebne črke. Kako vem, kdaj so v pravopisu napisane posebne črke, kdaj pa naglas (ali je pri Lódž in Szczécin posebno znamenje, ali naglas)?


    Odgovor:

    Opazili ste nedoslednosti pri prevzemanju zlasti lastnih imen v poljščini, ki so posledica prevzemanja na dva načina:

    (a) po izgovoru izvirnika, a z domačimi glasovi (z glasovi slovenskega knjižnega jezika), pri čemer se zapis izvirnika, če je latinični, ohranja;

    (b) po zapisu izvirnika (tudi »po črki«).

    V preteklosti prevzemanje po črki ni bilo redko (čeprav nikakor ni šlo za edino uveljavljeni način prevzemanja). Pri tem je treba upoštevati, da so bile možnosti za srečevanje zlasti z geografsko (glede na potovalne zmožnosti) nekoliko bolj oddaljenimi lastnimi imeni bolj omejene kot danes, znanje o njih pa bolj vezano na individualno pobudo. Danes se zaradi mnogo bolj razvejanih medijskih, spletnih ipd. možnosti seznanjanja s takšnimi vsebinami srečujemo pogosteje: zanje slišimo večkrat, so nam »bolj v ušesih«.

    Zato je danes smiselno zagovarjati predvsem prevzemanje tipa (a), torej blizu izgovoru izvirnika, seveda glede na sistemskojezikovne glasovne zmožnosti v slovenščini.

    • Ime in priimek skakalca, ki se imenuje Andrzej Stękała, se v poljščini izgovarjata [ándžej stenkáṷa].

    Pojasnilo:
    Črka, ki označuje nosnik e, tj. ⟨ę⟩, se tudi v poljščini pred zaporniki in zlitniki (v praksi si pomagamo tako: to so glasovi, ki jih ne moremo »vleči«, kot npr. lahko pripornika s/z) izgovarja razloženo (dva glasova [en]). Za razliko od francoščine v poljščini ustna in nazalna artikulacija nista sinhroni, ampak nosna sledi ustni: pred zaporniki in zlitniki pa časa za takšen potek artikulacije ni.

    • Ko ime [andžej stenkaa] prenesemo v glasovni sistem knjižne slovenščine, dobimo [andžej stenkala].

    Pojasnilo:
    Knjižna slovenščina dvoustničnega izgovora črke ⟨l⟩ pred samoglasnikom (za razliko od poljščine; prim. pisal : pisala ~ pisał : pisała** [pisa : pisala ~ p'isa : p'isaa]) ne pozna. Tudi znan izgovor v gorenjskih narečjih je v takih primerih bolj v-jevski kot dvoustnični.


    Morda se boste vprašali, zakaj imena Andrzej ne nadomestimo kar s slovenskim Andrej?
    Imena sodobnikov prenašamo v slovenščino v obliki, ki je značilna za izvirni jezik. Pri imenih vladarjev, papežev in svetnikov in nekaterih zgodovinskih oseb sicr ravnamo drugače: pri prvih, če prevzamejo zgodovinsko ime, pri drugih v vsakem primeru, pri tretjih to velja za svetnike iz starejših obdobij. Na povezavi Kako izgovoriti ime predsednice Evropske komisije »Ursule von del Leyen« v slovenščini? je odgovor, v katerem zagovarjamo stališče, da se sodobna imena že zaradi identifikacijskih razlogov izgovarjajo tako, kot jih v izvirnem jeziku.


    O obveznih ločevalnih znamenjih na imenih mest

    V vseh pravopisih od SP 1950 naprej je bilo opozorjeno, da je nadomeščanje tujih črk s slovenskimi dopustno le tedaj, če nimamo tehničnih možnosti za zapis teh glasov. Sicer je v poljščini naglas je na predzadnjem zlogu.

    SP 1950
    V SP 1950 so sprejeli načelo, da z latinico pisana imena obdrže izvirni pravopis in izgovor: pri poljskem ż so priporočali kar črko ž: Žeromski, za Lodž pa priporočali nepodomačeni zapis in izgovor: [wúdž] itd.

    Tudi v SP 1962 so opozorili na težave z ločevalnimi znamenji:

    Če poljskih imen ne moremo pisati v izvirni obliki: [...] Łódź, se približujemo izgovoru in pišemo: Lodz ali Lodž.

    V SP 2001 se je te zamenjave »v sili« navajalo pri vseh jezikih s tovrstnimi posebnostmi v razdelku »Preglednice«, in sicer se je govorilo o t. i. tipografskih zamenjavah. Danes ni nobenega razloga, da bi se ime v slovenščini ne zapisovalo tako, kot ga zapisujejo v poljščini, tipografsko osiromašene variante pa so v rabi pri zapisih na mobilnih telefonih, na teletekstu – v okoljih, ki teh zapisov ne omogočajo. Ker pa vseh tujih imen nismo prevzeli v istem obdobju, imamo zaradi upoštevanje različnih režimov različne zapise ali tudi eksonime.

    1. Če bi se ime mesta Lodž pojavilo v slovenščini danes, bi ga sprejeli v obliki Łódź, torej z vsemi posebnostmi izvirnega jezika. Tako pa je bilo ime prevzeto že davno, najprej smo ga videli na nemških zemljevidih, kjer je bilo ime zapisano Lodz. Ločevalna znamenja so nekdaj povzročala večjo težavo in Stanislav Škrabec (Cvetje z z vrtov svetega Frančiška, 1915, 9.–10. zvezek) se je ukvarjal celo z vprašanjem, zakaj mestu ne bi rekli kar Ladja, kar je motiviralo nastanek imena mesta (zato je v poljščini ime ženskega spola).
      Lodž je bil torej v preteklosti prevzet brez upoštevanja izgovora črke ó [u], morda zato, ker v stranskih sklonih ob odprtju zloga prihaja do premene z o: Łódź, Łodzi. Pri poslovenjenju je prišlo tudi do spremembe spola (v poljščini i-jevska oz. 2. ženska sklanjatev) v moškega: Lodž : Loa (podobno velja pri prevzemanju iz ruščine: Kazan, Kazana; Rjazan, Rjazana; Tver, Tvera, v ruščini vse 2. ženska sklanjatev).

    SP 2001
    Lódž -a m z -em zem. i. (ọ̑) |poljsko mesto|: v ~u
    lóški -a -o (ọ̑)
    Lódžan -a m, preb. i. (ọ̑)
    Lódžanka -e ž, preb. i. (ọ̑)

    1. Poljsko ime Szczecin ima podobno kot Lodž slovensko varianto oziroma se zanj uporablja tudi slovenski eksonim Ščečin. Na poljskem imenu ni naglasnega znamenja.
      Sicr se soglasniški [šč] izgovarja trše, na dlesnih, [ć] pa z dotikom srednjega dela jezika ob trdo nebo. V slovenščini torej z glasovi knjižnega jezika brez razlikovanja med tršim in mehkejšim izgovorom, nevtralizirano [ščéčin].

    SP 2001
    Szczécin -a [ščečin] m, zem. i. (ẹ̑) |poljsko mesto|: v ~u
    szczécinski -a -o (ẹ̑)
    Szczécinčan -a m, preb. i. (ẹ̑)
    Szczécinčanka -e ž, preb. i. (ẹ̑)

    1. Poljsko ime Oświęcim (znano tudi po nemškem koncentracijskem taborišču Auschwitz) se v poljščini izgovori /os'w'enćim/. Vokal i po soglasniku in pred samooglasnikom označuje mehkost predhodnega soglasnika (-więcim- [v'enćim]). To se v slovenščini izgovori brez razlikovanja med tršim in mehkejšim izgovorom šumnikov, nevtralizirano in s splošnim nadomeščanjem mehčanja z dodajanjem [j] [ošvjénčim].

    SP 2001
    Oświęcim -a [ošvjénčim] m, zem. i. (ẹ̑) |poljsko mesto|: v ~u
    Oświęcimčan -a m, preb. i. (ẹ̑)
    Oświęcimčanka -e ž, preb. i. (ẹ̑); prim. Auschwitz


    Ločevanje med poljskim diakritikom in slovensko oznako za naglas

    Kot ste morda opazili, so bila vsa zemljepisna imena, ki jih navajate, že kodificirana (SP 2001).
    Nerodnost pravopisnega slovarja je bila, da so bila tuja lastna imena naglašena in hkrati zapisana z diakritičnimi znamenji, ki so uporabnike begala. Zato se v novejših slovarjih odločamo, da ob tujih pisno nepodomačenih imenih imenih ne zapisujemo naglasa, četudi bi bilo ime črkovno prekrivno s slovenskim.

    Domen Krvina, Helena Dobrovoljc (februar 2021)



Navajanje
Avtor odgovora, letnica: Naslov teme. Jezikovna svetovalnica, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop XX. YY. 2017.

Licenčni pogoji
Vsebina svetovalnice je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0 CC BY NC-ND, ki ob navajanju in priznavanju avtorstva dopušča reproduciranje in distribuiranje, ne dovoljuje pa dajanja v najem, priobčevanja v javnosti za komercialni namen in nobene predelave.