Ženska dvojina: »midve sva šle«

Moderator

Vprašanje:

S kolegi se dostikrat obregnemo ob obliko ženske dvojine; prihajam namreč z Notranjske in v vsakdanji rabi slovenskega jezika uporabljam žensko obliko dvojine (npr. midve sve šle). Za ostale, iz drugih delov Slovenije, je taka raba dvojine nesprejemljiva, sama pa zagovarjam, da je uporaba ženske dvojine stvar narečne posebnosti. Recimo, moja babica prihaja iz okolice Vrhnike, kjer pa sploh uporabljajo posebno obliko dvojine, npr. midve bovi šle.
Seveda vem, da taka uporaba slovnično ni pravilna, vendar me zanima, kakšen odnos ima npr. Inštitut Frana Ramovša do tovrstne oblike dvojine v pogovornem jeziku?

Odgovor:

Kot raziskovalka dvojine in njenih posebnostih v slovenskih narečjih potrjujem, da je ta »ženska oblika dvojine« v notranjščini narečni pojav, in to precej star (npr. midve sve šle). Prav tako se podobne oblike »ženske dvojine« na -i pojavljajo na Vrhniki in njeni okolici (midve bovi šli ipd.). Zadnjih dvajset let te oblike prodirajo tudi v ljubljanski sleng (npr. Greve na kavo?). Sedaj pa k zgodovini tega pojava:
Že v 16. stoletju so obstajale ženske dvojinske glagolske oblike – kot v današnji ljubljanščini in nekaterih slovenskih narečjih (npr. bove, greve oz. bovi, grevi). Sodobni slovenski knjižni jezik namreč ne pozna posebnih moških in ženskih končnic glagolskih oblik, čeprav se te v narečjih pojavljajo, bile pa so celo normirane v nekaterih slovenskih slovnicah od 16. stoletja dalje. Že Adam Bohorič je v prvi slovenski slovnici Zimske urice (1584) uporabil oblike Mi ʃva ʃve ‘midva/midve sva’; Vi ʃta ʃte ‘vidva/vidve sva’ in mi piʃheva piʃheve ‘midva/midve piševa’; vi piʃheta piʃhete -a ‘vidva/vidve piševa’, za njim tudi Valentin Vodnik v slovnici iz leta 1811 (ʃva : ʃvi ‘sva’, ʃta : ʃti ‘sta’), Fran Levstik v slovnici iz leta 1866 (jévi, jésti; délavi, délati), ženske oblike pa so navedene še v slovnici Antona Breznika iz 1916 (delava : delave, delata : delate).
V 17. in 18. st. je moška oblika na -a popolnoma prevladala, v 19. in na začetku 20. stoletja pa so nekateri pisci spet začeli uporabljati posebne ženske dvojinske glagolske oblike: npr. Franc Miklošič (1876): gresti, vzdigneti, prideti. Tudi France Prešeren je v prevodu Bürgerjeve Lenore (1902) uporabil v velelniku za 1. osebo dvojine žensko spolsko končnico -ve: Hči, očenaš molive! / Vse dobro je, kar Bog stori, / de usmili se, prosive. Celo v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju (1894/1895) pod geslom prijȃteljica najdemo prijateljici sve si, pod geslom sestrána ‘sestrična’ pa medve sve si sestrani.

V dvojini poznajo nekatera slovenska narečja ločevanje glagolskih končnic po spolu, česar v sodobnem knjižnem jeziku ni. Razlikovanje -va (m. sp.) : -ve/-vi (ž. sp.) je verjetno nastalo zaradi izvorno različnih glagolskih končnic za 1. osebo dvojine *-va : *-vě (> vi), kasneje pa morda tudi na podlagi ujemanja z osebnimi zaimki in števniki dva, dve (npr. midva delava : medve delave) ali po analogiji s samostalniki in pridevniki (npr. delava kot dva dobra človeka : delavi kot dve lepi ženski). Takšno razlikovanje izkazujejo nekateri govori osrednjih narečij, npr. severni del primorskega notranjskega narečja (npr. Klenik, Doljna Košana: delave), nekaj govorov rovtarskega horjulskega narečja (npr. Horjul: delavi), zahodni del dolenjskega narečja (npr. Borovnica, Grosuplje, Velika Račna: delavi, Cerknica delave) in kostelski babnopoljski govor (npr. Babno polje: delave). Ločeno od osrednjega prostora poznajo razlikovanje narečja na skrajnem severovzhodu: panonsko prekmursko narečje (npr. Beltinci: delave in Gomilica ter Gornja Bistrica: delavi) in severovzhodni del prleškega narečja (Videm ob Ščavnici: delavi).

Na novo se je razlikovanje pojavilo v govorici Ljubljane (npr. midve delave, midve greve). Veliko primerov rabe dvojinske ženske oblike glagolov najdemo na spletnih straneh, kjer mladostniki pišejo svoje dnevnike ipd. Pokojni publicist in pisatelj Marko Zorko je v svojem dnevniku v Sobotni prilogi Dela dne 23. 7. 2005 napisal tudi:

»... zadnje čase so prihajala iz mojega telefona nekoliko zavozlana sporočila. Recimo: »Bovi javli othot.« »Grevi ject.« In podobno. Tisti, ki se še klanjajo bivši slovnici, naj vedo – bovi in grevi ali tudi bove in greve, je po novem ženska dvojina bova in greva, ki se je začela najprej pojavljati kot norčevanje iz mestne spakedranščine, zdaj pa ji grozi legalizacija.«

Viri:
Jakop, Tjaša, 2007: Razlikovanje glagolskih oblik po spolu v sedanjiku dvojine greve. V: Slavistična revija, letnik 55, št. 4, oktober–december, 601–613.
Jakop, Tjaša, 2010. Dvojinske oblike v delih protestantskih piscev. V: Bjelčevič, A. (ur.). Reformacija na Slovenskem: (ob 500-letnici Trubarjevega rojstva). Obdobja 27. Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana, 357–369.
Jakop, Tjaša, 2020. Dvojina v jeziku – eksotična zanimivost ali vztrajna ostalina? Alternator: misliti znanost. 29. okt. 2020, št. 49.

Tjaša Jakop (april 2022)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}