Sol, imenovana po kemiku z imenom »Zeise«, je »Zeisejeva sol«

Moderator

Vprašanje:

Prosim, če bi mi lahko svetovali ali skušali razjasniti naslednjo dilemo:

Kemik s priimkom Zeise je v 19. stoletju pripravil kemijsko spojino, poimenovano z njegovim imenom.
Na spletu naletimo na dvojico zadetkov: Zeisova sol oz. Zeisejeva sol.
Toda v nemško govorečem prostoru in tudi drugje sta v rabi dva priimka: (1) Zeis; v tem primeru bi se zdel zapis Zeisova sol nedvoumen ali morda ne (podobno kot naš Zois/ova)!
in (2) Zeise; sklepal bi, da tu Zeisova sol odpade (protislovje glede na zgoraj).
Kaj nam preostane: Zeiseva ali Zeisejeva sol?

Odgovor:

Oblika svojilnega pridevnika je odvisna od tega, kako ime izgovorimo:

Ime Zeise izgovorimo [cájze], zato tvorimo pridevnik na dva načina:

po prvem načinu končni e pojmujemo kot končnico, ki se pri sklanjanju spreminja, zato ime sklanjamo Zeise, rod. Zeisa, pridevnik pa se glasi Zeisov [cájzov-].;
po drugem načinu je samoglasnik e na koncu osnove, torej je sestavina nespremenljivega dela imena, zato pri sklanjanju osnovo podaljšamo z j, zato sklanjamo Zeise, rod. Zeiseja, pridevnik pa je Zeisejev [cájzejev-].

Ker je vaše vprašanje povezano z rabo in ustaljenostjo v stroki, svetujem, da izberete način, ki je najbolj uveljavljen. Npr. v poročilu o olimpijadi kemikov Andrej Godec, UL FKKT piše o Zeisejevi soli (vir.)

Omenim naj še, da je imenu Zeise podobno ime nemškega avtorja Heyseja (im. Heyse [hájze]), ki ga sklanjamo z daljšanjem osnove, enako pa tvorimo tudi pridevnik: Heysejev [hájzejev-]. Ta je že v Slovenskem pravopisu 2001: Heyse.

Še o priimku Zeis [cájs]: v Medicinskem terminološkem slovarju res najdemo zvezo Zeisova žleza, a se ta nanaša na ime Eduarda Zeisa, nemškega kirurga.

Pri odgovoru se sklicujemo na uveljavljeno prakso in pravopisno pravilo v SP 2001 v poglavju (člen 781), ki glede daljšanja osnove pravi:

Vendar pa Enescuja in Enesca, Čašuleja in Čašula glede na to, ali sta nam -u ali -e del osnove ali pa končnica (boljša je druga možnost).

Primeri iz pravopisnega slovarja, pri katerih je končni e lahko končnica ali del osnove, pa so:

Pregled rabe kaže, da se podobno vede tudi Giuseppe.

SP 2001 je na ta način razširil pravilo SP 1962, v katerem je bila le opisana neustaljenost, a omejena le na romanske jezike.

str. 58:
2. Za večzložna romanska lastna imena na nepoudarjeni -e ni ustaljenih pravil; sklanjamo Giuseppe Giuseppa Giuseppov, Pantalone Pantalona Pantalonov, pa Silone Siloneja Silonejev, Felice Feliceja.

Helena Dobrovoljc (junij 2022)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Celoviti servis za uporabnike slovenskega knjižnega jezika: Fran, Franček in Jezikovna svetovalnica, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}