Tvorba pridevnikov iz osebnih lastnih imen, ki so izvorno pridevniška

[Moderator]

Vprašanje:

Kako po zgledu pridevnikov, kot sta cankarjanski (motiv), krleževska (misel) ..., izpeljati takšen pridevnik iz priimkov na -ski/-ov, npr. Dostojevski, Klossowski, Čehov. Misel Dostojevskega po mojem tu ne zadostuje, saj ne gre za njegovo misel, ampak takšno, ki je v skladu z njim, ki je kot pri njem.

Odgovor:

Kot navaja Slovenski pravopis 2001 (pravilo v členih 987 in 988) in tudi predlog pravopisnih pravil Pravopis 8.0 v poglavju Besedotvorni oris, člena {131} in {133}, se vrstne pridevnike iz osebnih ali stvarnih imen, ki označujejo podobnost ali povezanost, (prek svojilnega pridevnika in nekončne pripone -ov-/-ev-), tvori s priponskim obrazilom -ovski/-evski ali (prek poimenovanj za pripadnike in nekončne pripone -an-) z obrazilom -anski. Pridevniki, ki imajo v podstavi osebno ime, se nanašajo na posebno delo, nauk, stil ali nazor posameznika (tak, kot je pri ..., npr. kafkovsko vzdušje, freudovski spodrsljaj, ojdipovski kompleks, orwellovska družba). Tvorimo jih lahko na več načinov, npr. shakespearjanski/shakespearjevski/shakespearovski.

Pri imenih, ki imajo pridevniški značaj, je tvorba z navedenimi obrazili otežena, saj iz teh imen ni mogoče tvoriti svojilnega pridevnika (svojino pri takih imenih namreč izražamo s pomočjo rodilnika, npr. dela Dostojevskega, Gorkega, Čehova). V takih primerih so mogoče naslednje tvorjenke.

(1) Iz imen s končaji -ov/-ev ali -ki (Čehov, Gorki) je tvorjenje tovrstnih pridevnikov uveljavljeno. Uporabljamo obrazili -anski ali -(j)evski. To nakazujeta npr. termina čehovljanska drama in čehovljanska dramaturgija (Gledališki slovar), v rabi pa zasledimo tudi (sicer redek) pridevnik gorkijevski.
Pri imenih s končajem -ov/-ev slovarji izpričujejo danes precej redko tvorjenko z obrazilom -ovski/-evski, pri čemer se končaj -ov/-ev iz imena prekrije z nekončno pripono, npr. pri pridevniku čehovski v SP 2001 in SSKJ2.

(2) Iz imen s končaji -ski/-ški, -čki, -cki itd. (Vigotski, Dostojevski, Koseski) so tvorjenke s priponskim obrazilom -ski na prvi pogled nemogoče, a raba zlasti v strokovnih besedilih kaže, da se tudi tovrstne tvorjenke uveljavljajo, in sicer z obrazilom -anski in -ovski oz. -(j)evski (dostojevskovski, polanskijevski).
Tradicionalna slovenistika napotkov za take tvorjenke ni dajala, vendar v jeziku očitno je poimenovalna potreba, ki ste jo zaznali tudi sami.
V knjižnem jeziku tako danes zasledimo oblike kot: vigotskijanski, čomskijanski/chomskijanski, koseskijanski.
Zdi se, da se del govorcev še vedno ne more odločiti za tovrstne tvorjenke in raje uporabljajo opise, kot npr. podoben kot pri Dostojevskem / z elementi, značilnimi za Dostojevskega.

Pri tistih imenih, ki so izhodiščno pridevniškega izvora, a tega v slovenskem jeziku zaradi za pridevnik neznačilnih končajev imena ne zaznavamo (npr. Tolstoj, svoj. prid. Tostojev), težav pri tvorjenju pridevnikov ni (tolstojanski/tolstojevski).

Urška Vranjek Ošlak, Helena Dobrovoljc (december 2025)