Pridevnik post-um-us, ki nastopa v pomenu ’zadnji, poslednji’, je v latinščini presežniška oblika pridevnika, tvorjenega na podlagi predloga post ’po ’ s pripono -um- (torej dobesedno ’tak, ki je najbolj po’ > ’zadnji’). Ob njem je izpričana tudi primerniška oblika post-er-us, dobesedno ’tak, ki je bolj po’ > ’sledeč, drugi’.

Presežniška oblika postumus se je v latinščini uporabljala zlasti v specifičnem pomenu zadnjega potomca, rojenega po očetovi smrti (najpogosteje v zvezi s proles ’potomec, potomstvo’). Takšna raba je botrovala temu, da se je pomensko polje pridevnika postumus z ’zadnji, poslednji’ zožilo (specializiralo) na ’posmrten’. Ta zožitev pomenskega polja je že znotraj latinščine povzročila ljudskoetimološko pogojeno preoblikovanje izvornega postumus v posthumus. Pri tem je šlo za napačno interpretacijo pridevnika kot tvorjenke na podlagi predložne zveze post humum ’po zemlji’ (časovno), pri čemer zemlja nastopa kot metonimija za grob oz. smrt (prim. tudi nos habebit humus, dobesedno ’imela nas bo zemlja’, v pesmi Gaudeamus igitur).

V slovenščino je bila beseda prevzeta v specializiranem pomenu posmrten in v obeh različicah – postumen in posthumen. Prva torej temelji na izvorni latinski obliki postumus, druga pa na njeni ljudskoetimološko preoblikovani varianti posthumus.

Pridevnika postumen in posthumen se v slovenskih besedilih začneta pojavljati šele na prelomu 19. in 20. stoletja, in sicer skoraj izključno v ustaljenih besednih zvezah, kot so: post(h)umni otrok, post(h)umna slava, post(h)umna izdaja, post(h)umno delo, post(h)umna rehabilitacija ipd. V združenem korpusu metaFida se oblika posthumen pojavi devetkrat pogosteje kot postumen, raba slednjega pa je značilna za ožjo strokovno javnost, zlasti klasične filologe in druge strokovnjake s področja humanistike, ki se zaradi dobrega poznavanja latinščine zavedajo izvora besede.

V pravopisnih slovarjih je sicer od Slovenskega pravopisa 1950 dalje zabeležen le izraz postumen. Različico posthumen, ki se je širila morda tudi pod vplivom angleščine (prim. posthumous), prinaša šele Slovenski pravopis 2001. Med variantama v tem slovarju ni normativnega razmerja, sta enakovredni. Vsi slovarji pa od prevzete besede postumen usmerjajo k slovenski obliki posmrten, enako velja za posthumen v Slovenskem pravopisu 2001:

pósthúmen -mna -o (ọ̑ȗ) izobr. posmrten
pósthúmni -a -o (ọ̑ȗ) ~a rehabilitacija

Izbira med postumen in posthumen je torej prepuščena presoji posameznika, v vseh primerih pa se lahko odločimo tudi za slovensko ustreznico posmrten.

Rok Kuntner (februar 2026)