V knjigi sem zasledila ime Hugo, sklanjano na način Hugoja, Hugojevega, ki je tudi navedeno v pravopisu. Zanima me, zakaj se to sklanja tako. Sama bi ime sklanjala kot ime Marko – Marka, Hugo – Huga; ali je takšno pregibanje napačno?

Odgovor:

Ime izgovarjamo na dva načina: slovensko ime Hugo kot [húgo],
francoski priimek Hugo pa kot [igó].

Slovensko različico imena Hugo sklanjamo tako, da je končni -o končnica, ki se pri sklanjanju premenjuje: Hugo, rod. Huga. Ime je naglašeno na samoglasniku u v osnovi [húgo]. Svojilni pridevnik se tvori iz postave hug- s pripono -ov, torej Hugov.

Če je naglas na končnem samoglasniku, kot to velja za francoska imena, ta ne more biti končnica, ampak del osnove. Ime zato sklanjamo tako, da osnovo daljšamo z j: Hugo [igó], rod. Hugoja, svojilni pridevnik je tvorjen iz podstave, ki je enaka rodilniško osnovi (je podaljšana): Hugojev [igójev-]
Francoski priimek je tudi v pravopisnem slovarju (povezava).

Helena Dobrovoljc (junij 2026)