Slovenska ustreznica farsiju je perzijščina, ki je tvorjena na podlagi eksonima Perzija, prevzetega iz latinskega imena Persia, to pa (z morfemsko prilagoditvijo) iz grškega vira Περσίς. Perzijščina nastopa tudi v naslednjih besednih zvezah:

• stara perzijščina označuje staroiranski jezik pokrajne Fars (perz. prečrkovano prečrkovano Fārs, stperz. prečrkovano Pārsā), zapisan v staroperzijskem klinopisu, in enega od uradnih jezikov ahemenidskega cesarstva (6.–4. stol. pr. Kr.);
• srednja perzijščina označuje srednjeiranski jezik iste pokrajine, zapisan v pahlavici, in uradni jezik sasanidskega cesarstva (3.–7. stol.);
• klasična perzijščina označuje standardizirano obliko zgodnje nove perzijščine, zapisane v perzijski različici arabske pisave, in enega od glavnih regionalnih sporazumevalnih jezikov v poznem srednjem in zgodnjem novem veku, tudi jezik perzijskih klasikov, kot so Firduzi, Hafiz, Rumi in drugi;
• nova ali sodobna perzijščina je jezik, ki danes obstaja v treh standardiziranih različicah – iranska perzijščina je uradni jezik v Iranu, darijščina (mednarodno dari) je uradni jezik v Afganistanu, tadžiščina (mednarodno tajiki) pa v Tadžikistanu.

Zgolj z vsebinskega vidika sta poimenovanji farsi in perzijščina (tudi nova ali sodobna perzijščina) sopomenki. Odpira pa se vprašanje normativnega razmerja med njima. Za rabo v knjižnem jeziku se priporoča perzijščina, saj ta prevladuje tako v strokovni literaturi kot tudi v splošni rabi. Poleg tega omogoča ponazoritev zgodovinskojezikoslovne kontinuitete od stare do nove oz. sodobne perzijščine (zveza stari farsi ne obstaja). Farsi se pojavlja zlasti v pogovornem jeziku in v besedilih nižjih zvrsti (blogi, objave na družbenih omrežjih), pri katerih gre pogosto za nekritično prevzemanje iz angleščine.

Rok Kuntner (julij 2026)