Sklepam, da gre pri rodilniku besede psalter v etimološkem slovarju za spodrsljaj. V SSKJ² in Pravopisu je rodilnik namreč psalterja, in ne psaltra.

Odgovor:

Beseda psalter je ob v slovenskem knjižnem jeziku izpričana že pri slovenskih protestantih v 16. stoletju v pomenih 'knjiga psalmov' in 'vrsta brenkala', v obeh primerih pa se pregiba s podaljšavo z j: psalterja itd., morda pod vplivom latinske oblike psalterium, rod. psalterii, saj bi bila glasovno sprejemljiva tudi oblika psaltra. V 16. stoletju je bila namreč pri samostalnikih na -er, prevzetih iz nemščine, tendenca, da so se tisti, ki so označevali nečloveško, praviloma pregibali s krajšanjem osnove, kadar je bil tako nastali sklop izgovorljiv (npr. ajfer ajfra, beber bebra, cimper cimpra), čeprav so izpričane tudi izjeme, npr. v Bohoričevi slovnici fravncimer fravncimra in fravncimerja.
V slovarjih s konca 17. in začetka 18. stoletja je izraz psalter izpričan samo za 'vrsto brenkala' (pregibanje ni izpričano), za 'knjigo psalmov' je Hipolit (1711) uporabil citatni latinski izraz psalterium. V korpusu starejše slovenščine IMP je beseda izpričana relativno redko, prevladuje pa pregibanje s podaljšavo, le enkrat je izpričana oblika psaltrom. Tudi Pleteršnik konec 19. stoletja je v svojem slovensko-nemškem slovarju navedel pregibanje s podaljšavo, enako Breznik in Ramovš v Slovenskem pravopisu 1935, Joža Glonar v svojem Slovarju slovenskega jezika (1936) ter Slovenski pravopis 1950 in 1962, enako normo pa najdemo tudi v večini aktualnih jezikovnih priročnikov.
Kljub temu je v rabi v zadnjih desetletjih izpričano tudi pregibanje s krajšanjem osnove: psalter psaltra.

V korpusu Gigafida takšno pregibanje številčno celo prevladuje nad pregibanjem s podaljšavo, a je večina (19 od 22) teh pojavitev le v treh delih: v knjigi Simbolika števil Tineta Germa (2003) in v reviji Gea iz leta 2004, obe je založila Mladinska knjiga, ter v reviji Acta Histriae iz leta 2000, kar kaže, da je najverjetneje šlo za individualno odločitev posameznih avtorjev ali lektorjev. Nasprotno so pojavitve pregibanja s podaljšavo časovno in avtorsko bolj razpršene.
V korpusu znanstvenih besedil OSS nasprotno prevladuje standardno pregibanje, kljub temu pa je dobro izpričano tudi pregibanje s krajšanjem osnove, zlasti v nekaterih delih s področja jezikovne in umetnostne zgodovine.

Ker je tudi tovrstno pregibanje z vidika jezikovnega sistema ustrezno, se bo morda v prihodnjih jezikovnih priročnikih uveljavilo kot dvojnica, kot jo danes poznamo npr. pri samostalniku bager: báger -gra tudi -ja.

Alenka Jelovšek (avgust 2026)

^{Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Temeljne raziskave slovenščine in aktualizacija jezikovnih priročnikov (2026), ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.}