Zakaj se glavnemu mestu Kitajske v slovenščini reče Peking?

Moderator

Vprašanje:

Zanima me, zakaj se glavnemu mestu Kitajske v slovenščini še vedno reče Peking? V kitajščini se to ime izgovarja Bejžing. Peking je evropska (angleško-francoska) transliteracija kitajske besede iz 19. stoletja, ki temelji na izgovorjavi v južni mandarinščini. V 50ih letih so Kitajci sprejeli sistem transliteracije iz kitajskih pismenk v latinico (pinyin), po katerem se njihovo glavno mesto v latinici piše Beijing. Pinyin kot standard transliteracije priznava tudi International standards organisation (ISO). Tudi v angleščini, iz katere izvira zapis Peking so takšen zapis že sprejeli.

Torej zakaj 30 let po tem ko se je novi zapis uveljavil tudi na mednarodni ravni (in bil sprejet s strani ISO) v slovenščini še vedno vztrajamo pri starem zapisu, ki izvira iz časov kolonializma in ki nima povezave s slovenščino, saj smo ga prevzeli iz angleščine?

Odgovor:

V slovenščini ni uveljavilo, da bi jezikovne spremembe, ki izvirajo iz sprememb družbenih navad ali političnih okoliščin, uvajali z uradnimi odloki. Tudi s tem lahko pojasnjujemo pozornost, katere je deležen vsakokratni pravopisni priročnik kot temeljni standardizacijski priročnik za knjižno slovenščino.

Ker pravopisni priročniki izhajajo na nekaj desetletij, jezikovne spremembe pa se na to dinamiko ne ozirajo, je uvajanje tovrstnih sprememb v javnem življenju pogosto odvisno od medijev oz. sredstev javnega obveščanja. Pri zemljepisnih imenih pa je pomemben akter tudi Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije (dalje KSZI). Ta načeloma težko pristane na domačenje in se v skladu z resolucijami OZN, ki države članice obvezuje k spoštovanju uradne podobe imena in čim manj eksonimov (= torej slovenskih imen za tuje zemljepisne pojavnosti). Pri imenu Peking se tako geografi kot pravopisci soočamo z različnimi dilemami: v slovenski jezikovni tradiciji so se uveljavila imena, ki niso identična z današnjimi uradnimi mednarodnimi poimenovanji (Carigrad za Istanbul, Dunaj za Wien, Rim za Roma in še Solun, Benetke … ipd.). V mednarodnem poštnem prometu in pri komuniciranju sicer uporabljamo mednarodna imena, v slovenskem jezikovnem prostoru pa spoštujemo tradicijo in odločitve naših prednikov. Ime Peking je v rabi že več kot sto let. Uporabil jo je že Cigale (1869–1877), prav tako je brez izjeme zapisana v prav vseh slovenskih atlasih sveta, leksikonih in priročnikih. Še vedno jo uporabljajo tudi Nemci, Madžari, Hrvati ..., Italijani pa na primer še vedno rabijo svoj eksonim Pechino, Rusi pa Pekin.

Stališče dr. Draga Kladnika, člana KSZI in sodelavca Pravopisne komisije pri SAZU, o katerem bomo razpravljali tudi pravopisci, je, da ne moremo internacionalizirati vseh slovenskih imen tujih mest in da uporabljamo tradicionalno slovensko poimenovanje oz. eksonim, pa četudi je bil ta očitno privzet prek nemščine. Tako tudi Slovar slovenskih eksonimov avtorja Draga Kladnika.

Če bi se odločili za uvedbo novega imena, je s tem povezanih več vprašanj.

V slovenščini se sicer ne ravnamo po pinjinu, uradni kitajski prečrkovalni metodi, temveč gremo korak dlje, saj imena iz nelatiničnih pisav podomačimo v skladu z njihovo glasovno uresničitvijo v slovenščini (več v preglednici 1128 v Slovenskem pravopisu 2001). Sledeč temu načelu bi morali zapisati Bejdžing ali Bejžing, kot zapisujemo Šanghaj, Sečuan … Vendar si jezikoslovci nismo enotni glede teh odločitev: medtem ko se slovenisti večinoma nagibamo k fonetičnemu zapisu, saj bi se sicer znašli pri angliziranih zapisih Shanghai tudi pri uveljavljenih slovenskih imenih, pa so neslovenistični jezikoslovci in tudi drugi strokovnjaki pogosto drugačnega mnenja. (Več o tem. A. Pogačnik v monografiji Pravopisna stikanja, ki jo je mogoče prebrati prek sistema Google Books).

Tudi zato na Slovenskem obstajajo neenotne rešitve, in to celo v pravopisu: v pravopisnih pravilih so priporočeni zapisi Deng Šjaoping, Nandžing, Tajvan, Vuhan, pravopisni slovar pa sledi rabi in normira zapise Deng Xiaoping, Nanking, Tajvan, Wuhan, ki so le deloma usklajeni s pravopisnimi pravili. Peščica kitajskih imen v aktualnem pravopisu tudi ne zadostuje sočasnim globalizacijskim potrebam, ki dnevno prinaša nova imena, ki jih jezikovni uporabniki pogosto ne znajo izgovoriti, zato imajo z zapisom težave. To je tudi razlog, da se vse več imen pojavlja v mednarodni oz. angleški obliki, npr.:

Kitajsko mesto Sic-huan je prizadel hud potres v katerem je izgubilo življenje okoli 20000 ljudi. (Večer, 2001)
V kitajskem mestu Shenzhen bodo prihodnje leto odprli park St. Moritz. (Delo, 2007)
Na fotografiji zgoraj je »skupinski« poljub v Wuhanu v osrednji kitajski provinci Hubei, v Pekingu pa se je v petek poročilo kar 16.000 parov. (Nedelo 2008)

V slovenščini imamo zaradi opisanih neenotnosti precej dvojnih oblik: medtem ko so redka imena res pisana fonetično (Šanghaj), prevladujejo mednarodno zapisana imena (Chengdu), še zlasti pa to velja za nova imena (Beijing).

Pravopisna skupina na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU bo poskrbela, da bodo jezikovni uporabniki prek pravopisnih pravil in slovarja seznanjeni z dvojnim značajem imena (domače Peking, mednarodno Beijing, prečrkovano Bejžing). Pravopisna komisija pri SAZU se bo pri prenovi pravopisnih pravil, ki trenutno poteka, glede zapisov zemljepisnih imen, tudi eksonimov, konsenzualno usklajevala s KSZI. Vzporedno nastajajoči pravopisni slovar (Slovar pravopisnih težav) pa v konceptu predvideva pojasnila o različnih variantah imena.

Helena Dobrovoljc