Vprašanje:

Ali slovenska slovnica pozna pravilni izraz za prebivalce?

Primer:

Ljubljana:
Ljubljančan

Prihajam s Sela pri Ihanu. – ?

Podgora pri Dolskem pri Dolu pri Ljubljani – ?

Odgovor:

O vseh slovenskih krajevnih imenih in o rodilniku ter o mestniku z ustreznim predlogom, pa tudi o izpeljankah iz njih (o pridevniku in prebivalski obliki za moškega in žensko) se lahko najbolje poučimo iz tehle knjig:

• Slovenska krajevna imena (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985) ali Priročni krajevni leksikon Slovenije (Ljubljana, DZS, 1996) za območje Republike Slovenije,
• Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem Pavla Zdovca (Ljubljana: SAZU, 2020 ali katera od prejšnjih izdaj) in
• Slovenska krajevna imena v Italiji Pavleta Merkuja (Trst: Mladika, 1999).

V prvi od njih piše, da je prebivalec kraja Sêlo pri Ihánu Seljàn (ali Selján in ženska potemtakem Seljánka), prebivalec kraja Podgôra pri Dólskem pa Podgorjàn (ali Podgorján, z žensko obliko Podgorjánka). Zapisi po toliko desetletjih od objave pretežno še vedno veljajo, v kakih primerih pa je priporočljiva previdnost. Tako recimo a v -an v imenovalniku ednine v obeh prebivalskih imenih za moškega morda ni več naglašen kratko. Prav tako je koristno v kraju in okolici preveriti, ali se v prebivalski obliki Seljan izgovarja in torej piše j, saj pri nekaj deset krajih z edninskim imenom Selo ali z množinskim Sela kdaj nastopa (Seljan) – v ljubljanskem uredništvu je lahko bil le rekonstruiran –, drugič pa ne (Selan). Domačini sami to gotovo vejo najbolje od vseh slovensko govorečih.

Raba stranskih sklonskih oblik (z izbiro predloga recimo v mestniku in rodilniku, na primer na Selu in s Sela) in tvorjenje ustreznih pridevnikov in prebivalskih imen iz krajevnih imen spada v pravopis slovenskega jezika, v njegovem okviru pa v oblikoslovje in besedotvorje ter stilistiko. Izpeljanke iz krajevnih imen so zelo natančne jezikovne tvorbe in prebivalci krajev, na katere se nanašajo, so ob njih (upravičeno) občutljivi: tako so pri osmih Podgorah v Republiki Sloveniji, pri štirih v Republiki Avstriji in pri dveh v Italijanski republiki (vseh skupaj je torej 14, pri tem pa zaselki s tem imenom sploh niso šteti) prebivalci Podgórci, Podgôrci, Podgórčani, Podgôrčani, Pódgorjani in Podgorjáni. Ustrezno prebivalsko ime kdaj že pri samih domačinih in okoličanih sploh manjka ali je rabljeno redko, lahko pa se namesto njega govori kako drugo, morda staro ime, saj so se krajevna imena menjavala. Nikakor pa se ne more za prebivalce katere od Podgor ali vseh Podgor uporabljati katera koli (torej ena sama) oblika, ampak za vsako od njih konkretno tista, ki jo uporabljajo domačini.

Nasploh pa pri rabi krajevnih imen in izpeljank iz njih velja še nekaj. Prijazno do domačinov in do drugih slovensko govorečih je uporabljati (v govoru tudi naglasno) ustrezne pridevnike in prebivalska imena. Tako smo vsi lahko jezikovno samozavestnejši, saj nas razlike bogatijo in tudi iz njih spoznavamo, koliko vsega različnega in zanimivega imamo v jeziku in kaj vse (lahko) obvladamo. Namesto prebivalskega imena pa lahko uporabljamo tudi nadomestke, recimo zvezo krajevnega imena s predlogom prebivalci Sela ali (tisti) s Sela (kjer se prvič v besedilu praviloma doda pri Ihanu, ni pa nujno, če je to razvidno iz sobesedila) v enem ali prebivalci Podgore ali (tisti) iz Podgore (kjer se navadno dodaja pri Dolskem, lahko pa tudi ne) v drugem primeru – ali pa obakrat kar domačini ali prebivalci kraja in podobno. Enako velja za rabo pridevnika iz krajevnega imena, ki je lahko izražen z ustreznim približkom ali opisom z vključitvijo konkretnega krajevnega imena.

Odgovora za konkretna kraja pa sta na kratko tale: Seljani in Podgorjani

Peter Weiss (januar 2023)

Vprašanje:


Zanima me, ali se lahko tudi v primeru "Ni dobro človeku samemu kavo piti." ravnamo po odgovoru, ki ste ga zapisali tukaj https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1143/izbira-ustreznega-sklona-rodilnik-ali-tožilnik?_=1673372602184. Torej da sledimo pretvorbi: Človeku ni dobro, da sam pije kavo. in trdimo, da je zanikano dejanje ni dobro. Na kratko: Ali je v izhodiščnem primeru dovoljena uporaba tožilnika ali ne?

Odgovor:

Kot kaže že bežna poizvedba po jezikovnem gradivu, je raba tožilnika v primeru, o katerem sprašujete, vsekakor prisotna. Upravičena je tudi z vidika interpretacije (skladenjske analize), kot je že utemeljeno v predhodnih odgovorih.

Vendarle pa zaradi prisotnosti zanikanja raba rodilnika tudi tu izrazito prevladuje. Tako že Anton Breznik v svoji razpravi Stavčna negacija v slovenščini (1943) ugotavlja, da je težnja po (z vidika skladenjske analize upravičeni ali tudi manj oz. celo neupravičeni) rabi rodilnika zanikanja prisotna takoj, ko je zanikanje prisotno kjerkoli v povedi.

Prim. še npr. nisem kupil avta, ampak motor, kjer ni zanikano sámo dejanje (kupiti), pač pa eden od predmetov, na katerega prehaja (tj. ne avto, ampak motor), pa zanikanje vendarle ostaja na ravni dejanja (pred glagolom), čemur sledi rodilnik zanikanja (več o tej in podobni problematiki si lahko preberete v prispevku z naslovom Rodilnik zanikanja: kratek pregled problematike).

Slovenščina je poleg poljščine namreč eden od slovanskih jezikov, v katerem se je raba rodilnika zanikanja iz začetnega slovanskega stanja ohranila in v knjižnem jeziku v polnosti uveljavila ob širokem spektru zanikanja. Zato se tudi v primeru negotovosti večini uporabnikov raba rodilnika zanikanja, o kateri so se (če je v njihovem narečju to morda manj izrazito) vendarle učili v šoli, verjetno zdi »varnejša«.

Če povzamemo: v primeru, o katerem sprašujete, raba tožilnika vsekakor je mogoča, je tudi interpretativno (s skladenjsko analizo) utemeljena in tako smiselna. Vendarle splošna prisotnost rodilnika zanikanja ob prisotnosti nikalnosti kjerkoli v povedi tudi tu kaže svoj posplošen vpliv in tako prevladuje.

Domen Krvina (januar 2023)

Vprašanje:

Ali se beseda nezemljani piše z veliko ali malo začetnico?

Odgovor:

Zapis začetnice tvorjenke je odvisen od začetnice v podstavnem samostalniku, in sicer bodisi nezemljan (< tisti, ki ni zemljan) bodisi Nezemljan (< tisti, ki ni Zemljan oz. prebivalec Zemlje).

Izraz nezemljan uporabljamo v pomenu:

1. nebeščan, religijsko bitje, angel, svetnik;
2. vesoljec
3. v prenesenem pomenu, navadno pri športu – športnik z nadpovprečnimi sposobnostmi

V drugem pomenu ('vesoljec') ga pišemo tudi z veliko začetnico (Nezemljan).

Obrazložitev s ponazorili:

Iz redakcije v rastočem pravopisnem slovarju ePravopis je razvidna razlika med zemljanom in Zemljanom, in sicer je:

(1) Zemljan prebivalec planeta Zemlja (Danes živi na svetu približno osem milijard Zemljanov.)

Iz tega sledi, da je Nezemljan tisti, ki ni Zemljan (ni prebivalec planeta Zemlja). Z imenom Nezemljan navadno označujemo bitja, ki prihajajo v različnih fikcijskih stvaritvah (filmih, literaturi ipd.) iz vesolja:

• Tam naj bi se mu prikazal leteči krožnik, iz katerega je izstopil dober meter visok Nezemljan bledozelene barve, mandeljnih oči in dolgih temnih las ter mu v tekoči francoščini razložil, da so Zemljane v laboratorijih ustvarila izredno razvita bitja z drugega planeta.

(2) Z malo začetnico pisani zemljan pa je pojasnjen v pomenu 'človek':

• Literarni junak je čisto navaden zemljan, tako rekoč znanec iz sosednje ulice.

In podobno kot zgoraj, je nezemljan tisti, ki ni zemljan, torej neko nečloveško (nadnaravno ali vesoljsko) bitje.

Pomen
(1) Ker je bil izraz zemljan prvotno rabljen v opoziciji zemljan – nebeščan, npr.:

• Policijski agenti so se lotili celo nadškofa Havlika, čigar nravnost je bila tako čista, da se je zdel vsem znancem bolj podoben svetniku nego zemljanu. (Trdina, 1903)

se tudi zanikana oblika pojavlja v pomenu 'nebeščan', torej religijsko bitje, angel, svetnik:

• Namesto tega igra Cage v ljubezenski drami Mesto angelov nezemljana z velikimi očmi in v valujočem črnem plašču, ki ravnokar umrle spremlja na njihovi poti v nebo.

(2) Najpogosteje pa se danes pojavlja izraz nezemljan v enakem pomenu kot Nezemljan, tj. bitje z nekega drugega planeta, npr. primeri iz Gigafide 2.0:

• Trdijo, da so jih ugrabili nezemljani.
• Ali ni torej smešno, da bi neki nezemljani pripotovali iz oddaljene galaksije ravno na Zemljo?
• ... Vojna svetov (1938), v kateri je Orson Wells z odlično simulacijo vojne z nezemljani povzročil v ZDA paniko neverjetnih razsežnosti.

(3) Zlasti športni komentarji uporabljajo izraz nezemljan v prenesenem pomenu za izjemno uspešne športnike, ki jih opisujejo kot posameznike z nadnaravnimi, nezemeljskimi sposobnostmi:

• Byron Scott, trener New Jerseyja, je po tekmi O'Neala označil za nezemljana , a takšne izjave ne bodo obrodile sadov.
• Premoč je moral priznati le – Hermannu Maierju. Ta »Nezemljan« – vsaj v primerjavi s konkurenco – je novi avstrijski narodni heroj.

Helena Dobrovoljc (januar 2023)

Vprašanje:

Zanima me ali je v naslednji povedi: Pouk je., beseda pouk osebek ali povedkovo določilo in zakaj?

Odgovor:

Če poved obsega zgolj en imenovalniški samostalnik in ob njem glagol, je njuna skladenjska funkcija povsem jasna: pouk je v tem primeru osebek, je pa ob njem (prisojevalno razmerje) polnopomenski glagol v pomenu '(pouk) obstaja, se izvaja'.

Če bi se poved nadaljevala, npr. Pouk je dober/slab/potreben; pouk je naša dolžnost, pouk še vedno ostaja osebek, glagol biti pa postane nepolnopomenski, ker preide v funkcijo vezi, ki uvaja povedkovo določilo. V povedkovem določilu bi v drugem primeru stal samostalnik dolžnost: pouk [osebek] (je [vez] naša dolžnost) [povedkovo določilo].

Domen Krvina (januar 2023)

Vprašanje:

Zanima me, čemu v slovenskem jeziku nimam ustreznega nedovršnika za glagol prelesti oz. v slovarju najdem le lesti čez, preko.

Odgovor:

Kot pravilno ugotavljate, nedovršnik od prelesti v sodobni jezikovni rabi (drugače kot recimo prenesti : prenašati) večinoma ni izkazan; sporadično se pojavlja prelaziti, pri katerem pa je nedovršnost najmanj vprašljiva, če ne sploh odsotna (npr. prelazili so ogromno zanimivih krajev, o čemer v knjigi pričajo tudi številne bogate fotografije; prelazili so pol sveta, pa še vedno niso stopili na ponosni, zahtevni gori; strmino so v tekaškem žargonu prelazili).

Prej dovršnost kot nedovršnost glagola prelaziti je vidna tudi pri Pleteršniku, ki v svojem slovensko-nemškem slovarju (1894–1895) kot imperfekt (= pretekliška oblika za izražanje nedovršnosti) k glagolu prelaziti navaja prelazováti -újem, ki da ga je prevzel iz Cigaletovega nemško-slovenskega slovarja (1860); ta glagol je naveden tudi v Slovenskem pravopisu 1950.

Vsaj občasno odsotnost nedovršnikov iz tvorjenih dovršnikov (glagolskih sestavljenk) ugotavlja tudi monografija Glagolski vid v sodobni slovenščini 1, in sicer na straneh 117--125. Vzroke za to lahko mdr. iščemo v manjši zastopanosti kontekstov (glede na skladenjske kazalce v monografiji poimenovanih skladenjska okolja), ki zahtevajo absolutno rabo nedovršnika: v slovenščini je to le ob faznih glagolih (nekaj leksemov) in pri izražanju dejanja v trenutku govorjenja (z izjemo performartiva); nezanikano tudi ob prislovih (prislovnih zvezah) tipa dolgo, N časa, neprenehoma, kar naprej. Drugače je npr. v ruščini, kjer je bolj ali manj striktna raba nedovršnika zahtevana, brž ko se dejanje ponavlja (ponavljalnost). Več o tem si lahko preberete na straneh 111–117.

Naj opozorimo še, da se zlasti pri glagolih premikanja (kamor spada tudi prelesti) lahko zgodi, da v pomenu fizičnega premikanja ne obstaja niti glagolska sestavljenka in jo nadomešča (kot sami ugotavljate v primeru neobstoječega nedovršnika) zveza glagol + prislov/predlog: v slovenščini tako npr. izide le knjiga, iz sobe pa gremo ven. Namesto *viti se uporablja vstopiti ipd. Tudi o tem si lahko več preberete na straneh 104–108 v omenjeni monografiji.

Andreja Žele, Domen Krvina, Peter Weiss (januar 2023)

Vprašanje:

Zanima me pravilno sklanjanje imena Lilu (ž ali nevtralno).

Odgovor:

Žensko ime Lilu, izgovorjeno [lílu] ali [lilú], sklanjamo po tretji ženski sklanjatvi.

Obrazložitev:
Vsa ženska imena, ki se ne končajo na -a, sklanjamo po tretji ženski sklanjatvi, torej brez glasovnih končnic. Izjema so imena, ki bi jih umestili v drugo sklanjatev, torej Jedrt, in jih tudi pogosto ne sklanjamo, čeprav bi jih lahko, npr. Jedrt, rod. Jedrti. (Gl. Gigafida 2.0.)

Za slovenščino so neprototipična imena ženskega spola, ki se končajo na samoglasnike i, e, o in u. Npr.:

(1) V slovenščini je največ takih, ki se končajo na -i, npr. Lili, Mimi, Fanči. Pri sklanjanju se ravnamo po razširjenih manjšalnicah, npr. mami.
Vzorec: Bil sem pri mami.
Svojilni pridevnik: mamin ali mamijin

(2) Imena na -e so redka: Lile, Nike, Inge, Beatrice.
Vzorec: Bil sem pri Nike.
Svojilni pridevnik: Nikin

(3) Malo je imen na -u, npr. ime igralke Kjuder – Minu ali angleško Sue [sjú]. Po tem se ravna tudi Lilu [lilú].
Vzorec: Bil sem pri Lilu.
Svojilni pridevnik: Lilujin

(4) Imena na -o so večinoma prevzeta: Koo [kó], Sapfo [sápfo].
Vzorec: Bil sem pri Koo.
Svojilni pridevnik: Koojin, vendar pri antičnih imenih ne: Sapfin

Natančna pojasnila glede sklanjanja in tvorbe pridevnikov pri teh imenih najdete tudi v članku Helene Dobrovoljc in Tine Lengar Verovnik o unikatnih, tujih in večbesednih ženskih imenih v monografiji Pravopisna razpotja, 2015, str. 137–150.

Če pa bi z imenom Lilu poimenovali osebo moškega spola, potem bi ime sklanjali po zgledu prevzetih občnih besed z daljšanjem osnove, npr. urdu in tofu, torej Lilu Liluja, svojilni pridevnik Lilujev.

Helena Dobrovoljc (januar 2023)

Vprašanje:

Med pisanjem elektronskega sporočila v brskalniku v okolju Windows mi je sistem moj zapis besede Bretanja podčrtal z rdečo in predlagal zapis Bretanija. Sem preveril s Franom in je dal prav meni. A vendarle - domnevam, da si Google ali pa Microsoft črkovalnika za slovenščino nista sama izmislila, pač pa ga tako ali drugače dobila iz slovenskih logov, kar pomeni, da ima kdo pri nas drugačno mnenje kot Fran. Na Gigafidi ima (pravilna) Bretanja sicer 461 konkordanc, (napačna?) Bretanija pa tudi kar 252.

Kaj menite? Bi kazalo dopustiti obojno rabo? Po moje bi bila pisava Bretanija celo bolj skladna s sistemom slovenskega jezika, saj se imena držav in pokrajin pogosto končujejo na -ija, tudi tiste, ki se v izvirniku končujejo na -nja (kot Sardegna = Sardinija). Kaže, da je Bretanja (Bretagne) tu izjema.

Odgovor:

Pri prevzemanju imen sledimo pravilu, da so črkovni sklopi v tujem jeziku v slovenščino preneseni tako, da sledimo izvirnemu izgovoru, če je le mogoče.

Če si ogledate preglednico v pravilih za prevzemanje iz francoščine, ki je objavljena in v javni razpravi od prejšnjega tedna na portalu Fran (poglavje Francoščina), potem v členu 29, natančneje v razdelku s dvočrkjem ⟨gn⟩ izveste, da ga v slovenščino prenašamo kot [nj], če stoji pred samoglasnikom, zato izgovarjamo ime mesta Avignon kot [avinjón], ker pa imena bolj znanih pokrajin podomačimo s slovenskim imenom, tudi francosko la Bretagne zapišemo v slovenščini tako, kot ga izgovorimo, torej Bretanja [bretánja]. (Tudi o tem podrobneje v členu 37 v poglavju Francoščina.)

Res je, da se je v preteklosti pogosto prevzemalo tako, da smo se v manjši meri naslonili na izvirno izgovarjavo. Tako prevzeta imena, ki so ustaljena, seveda ohranjamo v obliki, ki smo je vajeni. Tak primer s Sardinijo navajate tudi sami. Vendar pa v poglavju Italijanščina v Pravopisu 8.0, ki je od tega tedna v javni razpravi, izveste, da je bilo ime prevzeto iz antične oblike Sardinia:

Nekatera podomačena imena v zapisu niso povsem sledila izgovoru v italijanščini, npr. Apulija (it. Apulia [apúlja]), Emilija – Romanja (it. Emilia‑Romagna [emílja – románja]), Piava (it. Piave), druga so prevzeta iz antičnih oblik, npr. Sardinija (lat. Sardinia, it. Sardegna), Lacij (lat. Latium, it. Lazio), Sirakuze (lat. Syrakousai, it. Siracusa), ali nemškega jezika, npr. Piemont (nem. Piemont, it. Piemonte).

Omenimo še, da je pravopisna rešitev oz. zapis Bretanja tudi sicer najbolj razširjen in ustaljen ter da je v vašem črkovalniku prišlo do napake.

Helena Dobrovoljc (januar 2023)

Vprašanje:

Kako se pravilno zapiše zaporedje tonov v akordu, kadar to omenimo v besedilu? Na primer: Učenec zaigra akord c1-e1-g1.

Katera od spodnjih možnosti je pravilna (št. 1 naj bi bila izpisana 'podpisano', a obrazec tega ne omogoča)?
c1-e1-g1
c1–e1–g1
c1 – e1 – g1

Odgovor:

Pri odgovoru na vaše vprašanje je najbolje izhajati iz ustaljenih pomenov oziroma vlog vezaja in pomišljaja (več o njih je mogoče prebrati tudi v že objavljenih odgovorih na povezavah).

1. Predložni oz. stični pomišljaj nadomešča predloga od in do. Zaznamuje razdaljo med dvema točkama v prostoru ali času, razpon med dvema vrednostma ipd. Običajno stoji med dvema členoma, npr. na straneh 210–212, lahko pa tudi v daljšem nizu, zlasti pri prostorskih razsežnostih, npr. kanal Ren–Majna–Donava. Predložni pomišljaj torej povezuje krajni točki/vrednosti, hkrati pa zaznamuje tudi vse vmesne točke/vrednosti, zato za zapis akorda s simboli ni primeren. V akordu namreč zazvenijo (vsaj) trije različni toni, ne pa tudi vsi vmesni toni.

2. Morda še bolj pomembno za akord je, da njegovi toni zazvenijo naenkrat. To pomeni, da so v njem vsi toni enakovredni. Preslikano na jezik bi to pomenilo, da je med njimi priredno razmerje, tega pa med ločili ponazarja stični vezaj, ki v zloženkah opravlja enako vlogo, kot jo v besednih zvezah opravlja priredni veznik in. Iz zveze glasbeni in plesni npr. tvorimo priredno pridevniško zloženko glasbeno-plesni; v novejšem času je vedno več prirednih samostalniških zloženk tipa vrtnar-cvetličar (vrtnar in cvetličar); priredno so z vezajem izpričano lahko povezani tudi kemijski simboli, kadar se pokaže potreba po skrajni kratkosti pisnega izražanja, npr. Cu-Zn, Al-Ni-U. Na enak način bi zapisali tudi vaš akord, torej: c₁-e₁-g₁.

3. Tretje ločilo, tj. (nestični) pomišljaj, pa bi prišlo v poštev, če bi imeli v mislih razloženo igranje akorda. Pomišljaj ima sicer mnogo pomenov oz. skladenjskih vlog. Med drugim označuje zaporedje dogodkov, take zveze so lahko tudi veččlenske. Če bi torej zaigrali akord tako, da bi vsak ton zazvenel posebej (torej v časovnem zaporedju), bi temu najbolj ustrezal takšen zapis: c₁ – e₁ – g₁.

Tina Lengar Verovnik (januar 2023)

Vprašanje:

Lepo vas prosimo za vaše mnenje o tem, katero ločilo – pomišljaj, poševnico ali vejico – bi bilo najboljše uporabiti v spodnjem primeru. Gre za to, kako na časovni premici ali pa v tabeli zapisati okvirne letnice, ko se je nekaj zgodilo. V glavnem besedilu bi lahko na primer zapisali, da je Korint obiskal okoli leta 50 do 52 n. št. oziroma da je bila njegova knjiga objavljena okoli leta 60 ali 61 n. št. Problem nastane pri zapisu tega dogodka na časovni premici oziroma v tabeli, kjer je prostor omejen in ni možen daljši zapis, zato se sprašujemo, katera rešitev bi bila najboljša.

• Ok. 50–52 n. št ali Ok. 50/52 n. št

• Ok. 60–61 n. št. ali Ok. 60/61 n. št. ali Ok. 60, 61 n. št.

Nam se nekako zdi najbolj smiseln zapis s pomišljajem. Kljub temu se poraja vprašanje, ali je pomišljaj upravičen, saj se omenjeno ni odvijalo v obdobju od enega do drugega leta, ampak se je zgodilo enkrat v navedenem obdobju.
Zanimiv se nam je zdel tudi zapis s poševnico. Ker pa poševnica lahko sporoča "del enega in drugega leta", se pri tej rešitvi pojavlja vprašanje, ali bi se res razumelo kot "oziroma".
Najlepša hvala za pomoč.

Odgovor:

Gradivo korpus Gigafida 2.0 kaže, da se kombinacija okrajšave ok. (za okoli), letnic in ločil (pomišljaja oz. poševnice) pojavlja v dveh primerih.

V prvem primeru je z ok. označeno približno leto začetka ali konca nečesa. Največkrat gre za leto rojstva osebe, redkeje za leto smrti ali za oboje:

• Luka Knafelj (ok. 1621–1671), največji dobrotnik slovenskih študentov vseh časov, naj bi bil rojen v Ribnici na Dolenjskem.
• Kay, John (1704–ok.1764), britanski izumitelj tekstilnih statev
• Šems Ed Din Muhamed (ok. 1325/6–ok. 1390) je znan po imenu Hafis, kar pomeni »tisti, ki zna Koran na pamet«.

Za zaznamovanje trajanja je v vseh primerih pričakovano uporabljen predložni pomišljaj, ki nadomešča predloga od in do. Zanimiva pa je raba poševnice v tretjem primeru, ki ob okrajšavi ok. dodatno zaznamuje dvom o natančni letnici, ko gre za niz začetek – konec. V gradivu je poševnica tudi sicer rabljena v takih primerih, torej ko je predložni pomišljaj že "zaseden", npr.:

• Isaac Posch (ok. 1591–1622/3) je najpomembnejši zgodnjebaročni skladatelj, ki je v zgodnjem 17. stol. deloval tudi na območju današnje Slovenije.

• motiv drug na drugega položenih trilistov v vrhnjem delu okna srečamo v Parizu (Saint-Chapelle, Gornja kapela, 1241–1245/48)

• starejša železna ali halštatska doba (ok. 800/750–400 pr. n. š.)

Poševnica sicer navadno zaznamuje pomen ali, redkeje in. Zato se pri letnicah običajno pojavlja pri dveh zaporednih letih, zlasti ko govorimo o časovnih obdobjih, ki obsegajo del enega in del drugega leta, npr. smučarska sezona, študijsko leto, letnik revije ipd. Pri zaznamovanju obdobij v primerih, kakšne opisujete vi, pa je poševnica – če gre za edino ločilo – redka, ne zaznamuje pa le obdobja dveh let, temveč tudi daljše časovne razpone, npr.:

• Alegorija Zgodovine, ok. 1772/73, freska v Vatikanski knjižnici
• Nadangel Mihael se bojuje z zmajem, Apokalipsa iz Metropolitanskega muzeja v New Yorku, nastalo ok. 1300/1325 nekje v zahodni Franciji
• Freska iz španskega samostana San Pedro de Arlanza, ok. 1220/30.

Pogostejše ločilo pa je predložni pomišljaj, ki v tem primeru zaznamuje prvo in zadnjo mogočo časovno točko nastanka oz. dogoditve nečesa, ne glede na to, ali gre za obdobje dveh ali več let, npr.:

• V Dami s hermelinom (ok. 1489–1490, levo), portretu Cecilie Gallerani, je Leonardo ujel svetlo iskrenje na obrazu te inteligentne ženske in upodobil še bogate barve njenega oblačila.
• Kipu mrtvega Kristusa (ok. 1500–1520) manjkajo trnova krona, roke in spodnji del nog
• Pieta Ptujskogorske delavnice iz ok. 1405–10 iz cerkve Matere božje v Starih Gorah pri Podsredi

Obe ločili sta v gradivu – za razliko od vejice, ki jo prav tako omenjate – torej izpričani, pogostejša in zaradi ustaljenega pomena zamejevanja obdobij povednejša pa je bržkone raba predožnega pomišljaja. Poševnico pa je smiselno uporabiti v primerih, ko zaznamujete trajanje in je zagotovo znana le ena letnica, medtem ko je druga zgolj okvirna.

Tina Lengar Verovnik (januar 2023)

Vprašanje:

Imam vprašanje glede besedotvorja. Zakaj v slovenskem jeziku nimamo ene besede za mešana jajca, kot na primer Hrvati?

Odgovor:

Jezikoslovci s precej večjo zanesljivostjo sklepamo, zakaj je nekaj v jeziku prisotno, medtem ko lahko o razlogih za odsotnost nekega poimenovanja pretežno le ugibamo. Glavni namen besed je poimenovati stvarnost, s katero se srečujemo. Razlog, da besede za kaj nimamo, je tako lahko preprosto v tem, da predmetnosti, ki jo označuje, nimamo ali je do relativno nedavno nismo imeli. S tem v preteklosti tudi ni bilo potrebe, da bi jo s posebno besedo poimenovali, danes pa se (še) ni ustalila. Druga možnost je, da takšna beseda obstaja npr. v kakšnem narečju ali da se je uporabljala v starejši slovenščini, pa se iz nekega razloga ni uveljavila širše, v knjižnem jeziku, morda zaradi izrazite narečne zaznamovanosti ali pa zaradi zgodovinskega purističnega nazora, če je bila prevzeta. S tem ugibanjem pa pravzaprav že prehajamo s področja jezikoslovja v druge vode: o prehranjevalnih navadah naših prednikov, točneje, ali so poznali umešana jajca ali ne, vesta več povedati etnologija ali morda zgodovina. Slovenščina ustrezne besedotvorne vzorce za tvorbo poimenovanja za jed, ki jo navajate, ima, vendar je vprašanje, zakaj se takšna tvorjenka v jeziku ni uveljavila, širše.

Janoš Ježovnik (januar 2023)