Glagoli brez vidskega para

Moderator

Vprašanje:

Zakaj glagole stanja, npr. sedeti, ležati (SS 2004, 350) razumemo kot da so brez vidskega para? Če je sedeti nedovršni glagol, bi kot njegov dovršni par razumela usesti se.

Odgovor:

Pogoj za obstoj »vidske parnosti» pri istokorenskih glagolih ni le razlika v glagolskem vidu (to dejstvo opisuje pojem »vidsko nasprotje«), pač pa je nujni pogoj, da je prav razlika v kategoriji glagolskega vida (nedovršnost : dovršnost) v takem odnosu edina bistvena razlika. Razlika v drugih pomenskih sestavinah je zato v zelo veliki meri izključena.

V preteklosti so bili pogledi na to bolj ali manj strogi: od (zlasti ruskega) strukturalističnega, da mora biti pomenska razlika "absolutno 0", in da so zato "pravi vidski pari" le sestavljenke in njihove izpeljanke (npr. vstopiti : vstopati), brezpredponski glagoli in njihove sestavljenke pa kljub temu, da je pri pomensko bolj splošnih in nesmernih predponah pogosto zelo težko najti kakršno koli pomensko razliko (npr. kuhati : skuhati [kaj], pisati : napisati [kaj]), ne; pa vse do zadnjih predlogov o t. i. vidskem razmerju, za katero velja, da se pomenska razlika bliža nič, kategorialna vidska pa izstopa.
Ta zadnja opredelitev omogoča, da v vidsko razmerje kot širši pogled na vidsko parnost vključimo tudi glagolske pomenske odnose tipa večkratnost : enkratnost (pomensko povezane zlasti z oddajanjem svetlobe ali zvoka), npr. bliskati se : zabliskati se, kričati : zakričati; enkratnost je namreč v večkratnosti že vsebovana in predstavlja katero koli izmed njenih ponovitev.
Celo pri takem širšem pogledu pa so iz vidske parnosti izvzeti stanjski glagoli.

Stanjski glagoli po svoji naravi ne težijo k spremembi stanja, ki je za večinski del pojava vidske parnosti zelo pomembna, npr.:

pripravljati : pripraviti kosilo, kosilo je pripravljeno;
pisati : napisati nalogo, naloga je napisana;
veneti : uveneti; biti uvel.

Stanjski glagoli tako opisujejo stanje PO izvršenem dejanju, ki ga izražajo pari:

sedati : usesti se (novo stanje: sedeti);
legati : uleči se (novo stanje: ležati).

Kakršne koli sestavljenke s stanjskimi glagoli zato poleg kategorialnega vidskega pomena dovršnosti pridobijo še pomensko sestavino 'začetek':

usesti se 'začeti sedeti',
uleči se 'začeti ležati',
obležati 'začeti (nenadoma, nehote) ležati',
zaspati 'začeti spati'.

Taka pomenska razlika je že prevelika, da bi jo lahko še obravnavali v okviru vidske parnosti, celo ob širšem pogledu nanjo (vidsko razmerje): ne moremo namreč trditi, da se pomenska razlika med dovršnikom prehoda v stanje in stanjskim glagolom, ki to stanje izraža, bliža nič.

Več o problematiki glagolskega vida v slovenščini si lahko preberete v monografiji Glagolski vid v sodobni slovenščini 1. Besedotvorje in pomen.

Domen Krvina (maj 2021)