Razlika v razumevanju podobnih fraz (pragmatizem)

Moderator

Vprašanje:

V prevajalskem kolektivu smo danes v službi zabredli (globoko, globoko) v debato o zanimivem jezikovnem vprašanju: kolegica je izpostavila razliko v razumevanju fraz:

[se želite/kako se] znebiti bolečih kolen?
in
[se želite/kako se] znebiti povešene kože?

Večina maternih govork* (*generični femininum) nas je prvo poved označilo za neustrezno oz. vsaj nerodno formulirano (kot da je fokus na samostalniku, torej se želite znebiti kolen? [denimo z amputacijo]) in kot ustrezn(ejš)o alternativo predlagalo se želite znebiti bolečin v kolenih?,
drugo pa kot ustrezno in jasno formulirano (kot da je fokus na pridevniku, torej se želite znebite neprijetne lastnosti (povešenosti) kože (nihče ni konstatiral, da bi bil zapis se želite znebiti povešenosti kože? boljši.

Zanima nas vaša utemeljitev, kako pride do te razlike v razumevanju, glede na to, da gre pri obeh primerih za samostalniško besedno zvezo z enobesednim jedrom in enobesednim levim ujemalnim prilastkom (boleča + kolena : povešena + koleča) in sta tudi oba pridevnika lastnostna oz. kakovostna (ne vrstna in absolutno ne svojilna).

Ena od teorij je, da gre za semantično (pragmatično) razliko, ker nekako s kotičkom zavesti zajemaš, da se je kolen dejansko mogoče iznebiti (npr. amputacija), kože pa načeloma ne (pustivši vnemar kake izredne morbidnosti, o katerih nismo želeli razpravljati),
vendar na koncu nihče od nas ni znal ostalim ponuditi prepričljivega, kamoli utemeljenega odgovora na to vprašanje:

ali sploh drži, da je raba "znebiti se bolečih kolen" neprimerna oz. neoptimalna;
če drži, zakaj in kako pojasniti to razliko?

Kot je napisala ena od sodelavk: »čisto vse v jeziku ima svoj zakaj in se da opisat izbiro, pozicijo v stavku, zgodovino, primernost ... nekega izraza,« žal pa smo ostali s to trditvijo samo pri teoriji, do česa bolj konkretnega pa se nam (kljub »več glav več ve« pristopu) ni uspelo dokopati.

Odgovor:

V komunikaciji nam pozitiven odnos do drugih nalaga izhodiščno dobronamernost, in to kot tvorcem pri govorjenju in pisanju ter kot poslušalcem in bralcem tudi pri sprejemanju in razumevanju sporočil. Govorjeno in zapisano lahko marsikdaj razumemo matematično, po drugi strani pa delujejo na nas v različnih vlogah številne okoliščine in smo na kake dele sporočil pozorni pretirano ali pa premalo. Pri tvorjenju besedil je morebitna šibka (dvoumna) mesta priporočljivo kar se da pretehtati, da ne povzročijo nehotenih šumov in nesporazumov. Ko taka sporočila stopijo na samostojno pot, tvorci nanje ne morejo več vplivati, naknadno in torej prepozno pa lahko samo v obliki pojasnila, popravka ali preklica izrečenega ali zapisanega.

Tvorcem sporočil se lahko kdaj kaj ponesreči, tako da stranske (ali komične, zavajajoče in lažnive) sestavine v njihovih izdelkih najdejo šele drugi. Dvoumnosti in podobno je mogoče uporabiti tudi za posebne, komične učinke, recimo v vicih in drugih zabavnih besedilih in leposlovju, kar iznajdljivi avtorji seveda izkoriščajo.

Mejne položaje lahko po analizi najdemo marsikje, kjer jih niti ne pričakujemo, recimo že v uradnem imenu Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (zapisano je kot primer v pravilih Slovenskega pravopisa 2001), ki bi -- kot smo že slišali -- moral biti Inštitut Frana Ramovša za slovenski jezik. A tudi ta konstrukcija ni brez pomanjkljivosti, saj naj bi potemtakem bilo inštitutov Frana Ramovša več, ta, ki je za slovenski jezik, pa le eden od njih. -- Zapovedani rodilnik osebnega imena in priimka v takih stvarnih imenih nasploh rad zamegljuje: Letališče Jožeta Pučnika ni morda njegovo, ampak se po politiku le imenuje, medtem ko je Dramska šola Barice Blenkuš nosila ime ustanoviteljice in igralke Barice Blenkuš, hkrati pa je bila predvsem njena. -- Razpuščeno razumevanje izhaja tudi iz stvarnega imena Zavod za usposabljanje Janeza Levca: v imenu zavoda vsebovani ni potreboval zavodskega usposabljanja, ampak so tvorci zavoda za usposabljanje svojo družbeno zavezanost afirmativno povezali z imenom Janeza Levca, ker sta dva temelja trdnejša kot en sam. -- V vseh teh primerih ne bi bilo nič narobe, če bi bil desni, imenski prilastek v imenovalniku, ki pa ga skorajda nismo več vajeni, razen v imenu, kot je Plesni center (ali Plesna šola) Jenko (goli priimek torej ni rodilniški), ali v imenih slovenskih šol v Italiji (Državni znanstveni licej »France Prešeren«). Ti primeri so tule navedeni zato, ker so jezikovno dovolj premišljeni in jezikoslovno uveljavljeni kot najboljši, vzorčni, pa vidimo, kako je: nikakor ne prestanejo preizkusa povsem brez ostanka in torej niso optimalni. -- S pravopisnega področja: v osmrtnici smo prebrali Umrl je ta in ta, strokovnjak za mnogoceličarje, v pokoju. Vejica pred veznikom v je odveč in je s pravopisom ni mogoče utemeljiti, svojci pa so jo elegantno dodali, da se bralci osmrtnice ne bi zabavali ob mnogoceličarjih v pokoju.

Kako torej brati in razumeti zapisano znebiti se bolečih kolen? Še najbolj gospodarno bo, da kar se da dobronamerno, pa čeprav s komično mislijo na amputacijo ali zatrditev kolena. Za podrobne analize in razmisleke res nimamo vedno dovolj časa, kljub temu pa se potrudimo, da najdemo najboljšo formulacijo od vseh, recimo tudi po posvetu z drugimi slovensko govorečimi in pismenimi. Tako bomo pri pisanju okretnejši in varnejši.

Kot bralci in poslušalci pa se lahko učimo tudi tako, da pozorno spremljamo, kar slišimo in beremo. Prevelika občutljivost in negotovost lahko vodi v odvečne frustracije. Zaradi morebitnih zadreg in strahu pred nepopolnostjo pa si nikakor ne smemo pustiti vzeti veselja do rabe jezika in do njegovega preizkušanja v različnih položajih: molk bi lahko zatrl jezik v posamezniku, to pa bi bil zločin ne samo nad njim, ampak tudi nad našo jezikovno skupnostjo.

Peter Weiss (december 2023)