Napake pri sklanjanju pridevnika v dajalniku in mestniku: »v virtualnem« in ne »v virtualnemu svetu«

Moderator

Vprašanje:

Zanima me, katera oblika je pravila:

v virtualnem svetu ali v virtualnemu svetu
v človeškem svetu ali v človeškemu svetu
v duhovnem svetu ali v duhovnemu svetu
v kibernetskem prostoru ali v kibernetskemu prostoru
pri glikemičnem indeksu ali pri glikemičnemu indeksu

Najlepša hvala za odgovor.

Odgovor:

V vseh navedenih primerih gre za mestniške zveze, kjer je v knjižnem jeziku za pridevnik (in zaimek) moškega in srednjega spola ednine pravilna končnica -em, torej so pravilne prve navedene oblike:

v virtualnem svetu
v človeškem svetu
v duhovnem svetu
v kibernetskem prostoru
pri glikemičnem indeksu

Pogosta negotovost v rabi, ki je značilna tudi za tretjeosebni zaimek in jo lahko opazimo tudi v korpusih (manj v (pretežno lektoriranem) korpusu Gigafida 2.2 in bistveno več v združenem korpusu Metafida, ki vsebuje tudi neknjižna besedila), pa ima več med seboj povezanih vzrokov:

V številnih slovenskih krajevnih govorih, zlasti na severu in zahodu, sta končnici za dajalnik in mestnik izenačeni bodisi v -em ali v -emu (reducirano -mu). To je bodisi rezultat glasovnega razvoja (izguba končnega -u) ali nalike.
Nalikovno izravnavo mestniške in dajalniške končnice pri pridevniku podpira več dejavnikov v jezikovnem sistemu: sklona imata enaki končnici npr. pri samostalnikih in pridevnikih ženskega spola (k dobri ženi – pri dobri ženi), prav tako v 1. moški in 1. srednji samostalniški sklanjatvi (k vinu – pri vinu), kar še dodatno vpliva na težnjo po sintagmatskem izenačevanju končnic v besednih zvezah (pri dobri ženi : *pri dobremu vinu namesto pravilnega pri dobrem vinu).
Podobno je pri zaimku on, kjer je knjižna mestniška oblika pri njem pogosto zamenjana z dajalniško pri njemu, saj sta dajalniška in mestniška oblika enaki pri vseh drugih osebnih zaimkih (k meni – pri meni, k tebi – pri tebi, k sebi – pri sebi, k njej – pri njej).

V zgodovini slovenskega jezika lahko te težnje opazujemo vse od začetka knjižnega jezika v 16. stoletju.

Tukai huali Lukesha, de ie tudi vnega nadlugah per nemu ostal (TT 1557: ff3b)
Inu kadar ſo ony Abnerja v'Hebroni pokoppovali, je Krajl ſvojo ſhtimo povsdignil, inu ſe je jokal pèr Abnerjovimu Grobu (DB 1584: I,170a)

V Dalmatinovi Bibliji je bila pri tretjeosebnem zaimku oblika njemu že pogostejša kot takratna mestniška oblika njim in je v 17. stoletju povsem prevladala, krepila pa se je tudi raba pridevniške končnice -imu. Do 19. stoletja je bila v osrednjeslovenskem prostoru že tako močno uveljavljena, da je bila kot osnovna knjižna končnica navedena v Kopitarjevi (1809) in Vodnikovi slovnici (1811) in ob naravnem jezikovnem razvoju bi bila ta končnica morda knjižna še danes. Vendar je v dvajsetih letih 19. stoletja prišlo do preobrata v rabi z Metelkovim zavestnim približevanjem knjižnega jezika t. i. "staroslovenskim" (tj. starocerkvenoslovanskim) oblikam. S tem slovničarskim posegom je bila spet uveljavljena mestniška končnica -im in pozneje po sprejetju novih oblik današnja končnica -em.

Alenka Jelovšek (junij 2026)