Izgovor besede »skedenj«

[Moderator]

Vprašanje:

Ali se izgovor črke e, ki je zaznamovan v oglatem oklepaju v slovarskem sestavku besede skedenj, nanaša na obe različici izgovora besede skedenj ali samo na izgovor druge?

Odgovor:

V slovarjih sodobnega knjižnega jezika je izgovor besede skedenj zapisan na različne načine:

• Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ)
  skedènj -dnjà in skèdenj -dnja [kəd] m (ə̏ ȁ; ə̀) gospodarsko poslopje z delovnim prostorom zlasti za mlatenje in s prostorom za shranjevanje sena, slame: ob hiši sta skedenj in hlev; delati v skednju; lesen, zidan skedenj / mlatiti na skednju
  ----> Zapis v oglatem oklepaju se nanaša na prvi zlog, kar nakazujeta t. i. oporna soglasnika k in d. Da je drugi e v besedi polglasnik, je razvidno iz rodilniške oblike, v kateri ga ne pišemo. (Zato črki v drugem zlogu imenovalniške oblike skedenj pravimo neobstojni e, glasu, ki je z njo zapisan, pa neobstojni polglasnik.)

• Slovenski pravopis 2001 (SP 2001)
  skedènj -dnjà in skèdenj -dnja [kə] m s -èm in -em (ə̏ ȁ; ə̀) mlatiti na ~u
  ----> Zapis v oglatem oklepaju se nanaša na prvi zlog, kar nakazuje oporni soglasnik k. Polglasnik v drugem zlogu imenovalnika ednine je tako kot v SSKJ-ju nakazan z zapisom rodilniške oblike, v kateri ni zapisan.

• Druga izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ2)
  skedènj -dnjà in skèdenj -dnja [skədǝnj] m (ə̏ ȁ; ə̀) gospodarsko poslopje z delovnim prostorom zlasti za mlatenje in s prostorom za shranjevanje sena, slame: ob hiši sta skedenj in hlev; delati v skednju; lesen, zidan skedenj / mlatiti na skednju
  ----> V oglatem oklepaju je zapisana iztočnična beseda v celoti, kar nedvoumno kaže na dva polglasnika.

Beseda skedenj se torej v imenovalniku ednine izgovarja dvema polglasnikoma, zapisanima s črko e (in se, kar je tule postransko, naglašuje ali končniško ali na osnovi). Tako je npr. še pri besedah menek in steber; z dvema polglasnikoma se izgovarja tudi beseda mrtvec, le da se prvi polglasnik ne zapisuje posebej, ker je zajet v črki r, drugi pa se, s črko e, in to v vseh sklonih.

Kako je polglasnik zapisan?
V SSKJ-ju in v slovarskem delu SP 2001 je v oglatih oklepajih zapisan le polglasnik iz osnove, kar je v SSKJ-ju določeno s sosednjima, tako imenovanima opornima soglasnikoma na način [kəd] in v SP 2001 le z levim na način [kə]. Izgovor, zapisan v oglatih oklepajih, se v teh dveh slovarjih nanaša na prvi zlog obeh izgovornih različic: nenaglašenost in naglašenost polglasnika moramo skombinirati z naglasno vrednostjo, ki je razvidna iz iztočnice s končniškim naglasom (in neonaglašenega e-ja: njegova nenaglašenost velja tudi za polglasnik) in njene različice z naglasom na osnovi (kjer je e označen s krativcem, ki velja tudi za polglasnik).

Pred izidom prve knjige SSKJ-ja, ki je izšla leta 1970, je bilo (menda na predlog Jakoba Riglerja) sprejeto načelo, da se polglasniški izgovor črke e za imenovalnik ednine ne piše posebej, če ta črka (neobstojni pisni e oziroma izgovorni polglasnik) v stranskih oblikah, namreč v sklonih od rodilnika ednine naprej pri samostalniku in oblikah za ženski in srednji spol pri pridevniku, izpada: deček -čka torej pomeni v prvi besedi (nezapisani) izgovor [čək], majhen -hna -o pa v prvi besedi (nezapisani) izgovor [hən].

Polglasniški izgovor osnovne oblike je vendarle zapisan pri besedah (dejansko za iztočnicami), pri katerih se polglasnik izgovarja v vseh sklonih; v SSKJ-ju je zato izrecno zapisano mislec -a [ləc] in mičken -a -o [kən].

K temu spadata še dve pripombi.

1. SSKJ² pri besedah, kot sta mislec in mičken, in pri besedah z dvema polglasnikoma v iztočnici v oglatih oklepajih izpisuje izgovor celotne besede, npr. [svobodomisləc], kar je dolgo, in [skədənj], čeprav se dvočrkje nj v besedi skedenj v slovenskem knjižnem jeziku ne izgovarja tako, ampak ali kot (navadni) [n] ali kot (mehčani) [n’]. Tu se vidi, zakaj prvotnejša slovarja navajata kar se da okrajšane in zato – presenetljivo – trdnejše izgovorne podatke, ki pa jih je treba povezati z navedbami na drugih mestih.

2. SSKJ (in za njim SSKJ²) v uvodu v shemah za dinamični naglas in oblikoslovje natančno določa težja mesta, kjer se v rodilniku množine in dvojine nekaterih samostalnikov ženskega in srednjega spola vzpostavlja polglasnik, ki ga pišemo s črko e: prekla – prekel [kəl], pismo – pisem [səm]. Slovarski del SP 2001 ima to pravilo zapisano v členu 717. Dokaz za to so enake zrcalne oblike z implicitnim, ne izrecno zapisanim polglasniškim izgovorom:

• im. ed. cokla (samostalnik ženskega spola) – rod. mn./dv. cokel [kəl] proti

• im. ed. cokel [kəl] (samostalnik moškega spola s pomenoma ‘talni zidec’, ‘cokla’, kot je zapisan v slovarskem delu SP 2001) – rod. ed. cokla.

To pravilo naj bo poudarjeno zato, ker je v slovarjih največkrat neopaženo, je pa za pravorečje zelo pomembno.

Peter Weiss (januar 2017)