Vprašanje: Spoštovani! Ne vem na koga naj obrnem, zato pišem na ta splošni naslov. Kot Polzelana me moti, da se še vedno v pravopisu ali krajevnih leksikonih za prebivalca Polzele vedno uporablja oblika "Polzeljan", čeprav tega ne jaz ne moji so krajani niso še nikoli slišali in ne uporabljali. Zanima me kdo je takšno obliko prvi zapisal in s kakšnim razlogom. Zaničljivo ime za Polzelo je tudi Polzeljan. Polzela je po vsej verjetnosti dobila po terenu, ki polži z hribčka Gorica ob gradu Komenda. Lep pozdrav! Odgovor: Ime prebivalca (naselja, pokrajine itd.) se v slovenskem knjižnem jeziku tvori iz krajevnega imena s priponskim obrazilom -(č)an »ne glede na izglasje podstave« (Slovenski pravopis 2001, uvod, člen 1006); dodani so primeri Ljubljana – Ljubljančan, Split – Splitčan, Dol – Dolan. To, splošno pravilo velja za mnoga imena, v podrobnostih pa je zelo pomanjkljivo in kliče po izpopolnitvi.

V slovarskem delu Slovenskega pravopisa 2001 in v še starejšem priročniku Slovenska krajevna imena (SKI, 1985) so pri nekaterih krajevnih imenih navedene čudne prebivalske oblike, ker so v primerjavi z dejanskimi, kot jih uporabljajo domačini, zdijo umetne (in kdaj tudi so umetno tvorjene). Te tvorjenke v primerjavi z odprtim in hkrati ohlapnim pristopom iz pravopisnega uvoda domačine, govorce in pisce v konkretnem kraju in njegovi okolici pogosto begajo, ker jim dajejo vedeti, da ne obvladajo lastnega jezika, čeprav oblike v narečju skoraj edini nenehno uporabljajo. Kot da je knjižni jezik nekaj tako svetega in težko razložljivega, da pripada krogu izbrancev, česar pa da domačini ne bodo nikoli razumeli. To se zdaj že desetletja, vsekakor odločno predolgo, v jezikovnih priročnikih dogaja pri imenih krajev, katerih osnova se konča na l: predpisano je Polzeljan iz krajevnega imena Polzela, Izoljan iz krajevnega imena Izola in Nakljanec iz krajevnega imena Naklo. V nekaterih primerih je potem iz prebivalskega imena na -jan tvorjen še pridevnik, npr. izoljanski k Izola.

Gotovo se j v prebivalskem imenu piše, če se osnova krajevnega imena konča z j: prebivalec Celja je zagotovo Celjan (in pridevnik iz obojega celjski). Ni pa razloga za j v izpeljankah iz krajevnih imen z osnovo na l, ko se j ne govori in ko l ne izkazuje izpada j-ja za seboj (kar pomeni, da l ni mehek): taki primeri so recimo Polzelan, Izolan (poleg Izolčan), Kalan in Dolan.

Priročnik, kot je SKI, naj bi jezikovno stanje na terenu kar se da zanesljivo registriral in ga urejal za knjižno rabo, ponuja pa marsikdaj zmešnjavo, recimo pri krajevnih imenih Dol in Dole (z morebitnimi uradnimi dodatki, ne glede na izgovor izglasnega l-ja, ki je pri različnih krajih (ali celo pri istih) ali [l] ali [w]). Avtorji so krajem, navedenim v tem priročniku, večinoma kar sistemsko pripisali prebivalsko ime na način Dol(j)an, kar je mogoče brati kot Dolan ali kot Doljan (ali obratno). To je pri tistih prebivalskih imenih, ki se uresničujejo samo v obliki Dolan, zavajajoča potvorba, sploh v času po začetku izhajanja Slovarja slovenskega knjižnega jezika leta 1970, ko v slovarjih med različicami pišemo in razumemo označevalnike in in tudi ter odkar znamo iz zaporedja ob njih razbrati različne veljave in vrednosti posameznih oblik (pri tem opozarjamo, da vrednosti oznak in ter tudi v slovarjih od SSKJ dalje niso vedno enake). Če je prebivalec Dolan, se da to v slovenskem knjižnem jeziku zapisati, in če je Doljan, seveda prav tako: razlika je dovolj jasna in mešanje ni potrebno. Narobe je, če moramo domnevnim težavam, ki jih imajo govorci gorenjskega narečja zaradi vplivov švapanja – ta je pokrajinska narečna (gorenjska, koroška) posebnost –, pri tvorjenju prebivalskih oblik in pri njihovem pisanju v knjižnem jeziku slediti tudi drugod na slovenskem jezikovnem področju, torej tam, kjer teh zadreg nimamo. Simptomatično je, da imata v primerjavi z Dol in Dole krajevni imeni Kal in Kale (prvo z morebitnimi uradnimi dodatki) v priročniku SKI pripisano le prebivalsko ime Kalan, brez dvojnice z j – je pa z njim zapisana domnevna razvojna (ali prehodna, umišljena, nekdanja) oblika Kaljan v Snojevem Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen (2009), str. 182.

Etimologinja Metka Furlan je v knjigi Prispevki k slovenski in slovanski etimologiji leta 2016 povzela (prim. tudi odgovor: Zakaj na Obali ne marajo pravopisa?):

»Slovensko prebivalsko ime Izolán, ki ga stalno uporabljajo domačini Izole, je bilo izposojeno iz te predloge [namreč iz italijanskega Isoláno ‘prebivalec Izole’ – PW] in ni v nobeni zvezi s slovenskim besedotvornim vzorcem na -jan (npr. Lúkovica (pri Domžalah) → Lúkovičan, lokalno Lúkuca → Lúkučan) slovanskega izvora. Pri mlajših priseljencih se uveljavlja domača varianta na -čan, tj. Izolčan, verjetno na podlagi Koprčan ← Koper, Pirančan ← Piran. Varianta Izoljan živi le kot umetna knjižna beseda v SKI in SP 2001 in jo je nekdo zaradi jezikoslovnega in zgodovinskega neznanja umetno ustvaril, v ljudskem jeziku pa ni nikoli obstajala, zato bi jo bilo treba iz normativnih priročnikov odstraniti.« (Str. 38)

Če bi bila varianta na -jan res obvezna, bi se ‘prebivalci Furlanije’ morali imenovati Furljani, pa so vendarle tudi v slovenskem knjižnem jeziku Furlani, in ‘prebivalci dežele’ bi morali biti deželjani, kot so bili zapisani v Pleteršnikovem slovarju, pa niso: knjižno so deželani – tako kot so prebivalci Izole Izolani.

Podobno velja tudi za prebivalsko ime Polzelan. Primera Istran in Solčavan za prebivalca Istre in Solčave kažeta, da zagotovo nista tvorjena s priponskim obrazilom -jan, in tudi oblike Polzelan, Izolan, Dolan, Kalan ipd. so s sinhronega stališča sistemske in ustrezne. Najnovejši, pripravljajoči se pravopis navaja ime Izolan (in poleg njega tudi Izolčan). Ni razloga, da ne bi bilo v njem zapisano tudi ime Polzelan. (Gesla Polzela v ePravopisu še ni.)

Slovenistična stroka bo morala v široki in enotni akciji na terenu popisati vsa slovenska krajevna imena in oblike, nastale iz njih, v objavi pa opustiti navajanje umetnih tvorb, ki so neuporabne in nefunkcionalne vaje iz besedotvorja: za domačine so marsikdaj žaljive, drugi pa jih zlepa ne bodo uporabljali. Lokalnim oblikam, kot so pojmovane zdaj, je marsikdaj mogoče dati večjo veljavo ter rabo in razumevanje urediti z označevalniki – nič usodnega za jezikovno skupnost in jezik se ne bo zgodilo. Govorjenim oblikam na naglašeni -an bo treba posodobiti zapis naglasne kvantitete: predpisana brezprizivna kračina -àn je za velik del slovenskega prebivalstva nasilna in uporabnike odvrača od zbornega jezika, ki se jim zdi nerazumljiv in nedosegljiv, čeprav dolžina ne more biti za nikogar žaljiva. (Po štiridesetih letih bo treba podatke obnoviti za ozemlje Republike Slovenije, pa tudi za Italijo, Avstrijo in Madžarsko, kjer se govori slovensko; iz tega bo dalo narediti dober priročnik s preglednimi pravili in mehanizmi za tvorjenje posameznih oblik, kar bi bil velik prispevek k slovenističnemu jezikoslovju.)

Še pripomba iz praktične stilistike. V primernih sobesedilih lahko namesto prebivalskega imena, če ga ne poznamo, uporabimo formulacijo prebivalec ipd. (domačin iz, sogovornik iz ...) + krajevno ime v rodilniku ali prebivalec kraja ipd. + krajevno ime v imenovalniku: prebivalec Bleda, prebivalec kraja Vransko. Tako je sploh edino mogoče, če želimo biti natančni, pri krajevnih imenih z uradnimi določujočimi dodatki, ki jih želimo ohraniti: Bréžani ali Brežáni so po ponatančenju prebivalci Brega pri Golem Brdu (in gotovo ne Brežani pri Golem Brdu), Brégarji ali Brežáni pa prebivalci Brega pri Kočevju. Šola na Bregu pri Golem Brdu (ne, tu je ni) bi bila z drugimi besedami bréžanska ali brežánska šola ipd., cerkev na Bregu pri Kočevju (samo priročen primer je: tudi tu nimajo cerkve) pa bréška ali brégarska cerkev. Ta možnost uporabnikom jezika po eni strani veča jezikovno gibkost, po drugi pa jih ne utruja s kdaj res težavnimi prebivalskimi imeni, ki niso obvezna in nujna. Uporabljamo jih in gojimo, ker so gospodarna in bogatijo naš jezik, hkrati pa smo z njimi okretnejši in samozavestnejši govorci in pisci ter bolj zbrani poslušalci in bralci v slovenskem jeziku, in to v vseh njegovih različkih, od narečij do knjižnega jezika.

Glasilo s podnaslovom Poročevalec Občine Polzela – tega ni mogoče poimenovati opisno – se imenuje Polzelan, torej enako kot prebivalec Polzele.

(Prim. še Prebivalci Naklega so »Naklanci«, »Nakljanci«, »Nakelčani« ali »Naklani«?.)

Peter Weiss (marec 2025)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta »Delimo (si) slovarje: Fran in Franček«, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Besedotvorna dvojnica: »tehniška« ali »tehnična šola«