Kateri znak IPA ustreza slovenskemu a?




  • Vprašanje:

    Prosim, če mi lahko pojasnite, kateri znak IPA ustreza knjižnemu slovenskemu /a/, saj je le-ta za slovenščino tradicionalno označen kot centralni glas, ne prednji ne zadnji?

    V povezavi s tem me zanima tudi, ali je pri uporabi znakov IPA mogoč/primeren/sprejemljiv tudi ležeči zapis? Dvom se mi poraja, ker se pri uporabi Times New Roman ležeče zapisan znak za prednji [a] od pokončnega zelo razlikuje, in sicer tako, da sta ležeči [a] in ležeči [ɑ] (skoraj) enaka?


    Odgovor:

    Mednarodna fonetična abeceda (IPA) se kot mednarodni standard uporablja za zapisovanje glasov posameznih jezikov in njihovih različkov s črkami latiničnega črkopisa in z nekaterimi izvedenkami iz njih ter z dodatnimi nadpisanimi in podpisanimi znaki (ločevali). Izgovor vseh ali vsaj za branje težavnih besed se piše predvsem v slovarjih, leksikonih in enciklopedijah ter drugih (jezikovnih) priročnikih, lahko tudi s smiselnimi prilagoditvami glede na jezikovno okolje (v slovenščini kljub drugačnemu določilu v sistemu IPA (= v ipi) praviloma pišemo recimo c in č).

    Slovenskemu knjižnemu fonemu /a/ v transkripciji mednarodne fonetične abecede IPA ustreza znak [a]. Znak [ɑ] se uporablja za označevanje nizkega nezaokroženega zadnjega samoglasnika a, znak [ɒ] pa označuje nizki zaokroženi zadnji samoglasnik a. Pri označevanju samoglasnikov v mednarodni fonetični abecedi IPA je treba upoštevati, da lahko isti znak v posameznih jezikih prikazuje nekoliko različne glasove. Abeceda IPA nima posebnega znaka za nizki sredinski nezaokroženi samoglasnik, zato se za označevanje tega glasu običajno uporablja kar znak [a]. Natančnejša opredelitev je lahko nakazana tudi z dodatnimi diakritičnimi znamenji.

    Dogovorno se besedila v sistemu IPA pišejo s črkami v pokončnem slogu, zaradi vztrajanja jezikoslovcev pri izpostavljanju ponazarjalnih primerov pa recimo v dialektoloških razpravah v ležečem. Rešitev, ki je za zdaj lahko dosledno izpeljana edinole v slovarjih, kakršen je npr. Kostelski slovar Jožeta Gregoriča (iz leta 2014), je pisanje narečnih ipd. delov besedil s pokončnimi črkami, medtem ko je ali naj bi bilo razpravno ali razlagalno besedilo pisano ležeče. (Tako je pretežno objavljal svoja dela Franc Miklošič že v 19. stoletju, saj so imele takrat tiskarne za stavljenje ležeče pisanih besedil premalo posebej oblikovanih črk.) S pokončnimi črkami se da izogniti težavam pri branju in razumevanju besedil, ki so lahko za branje že tako čisto dovolj težka, z ležečimi črkami pa še hitreje pride do zmede. Mednarodna fonetična abeceda tudi ne prenese velikih začetnic. V oglatih oklepajih z zapisi v sistemu IPA je vedno vse zapisano na edini možni način, s samimi malimi črkami, saj tudi govorimo nedoločne ali dvoumne začetnice, recimo [dˈraːga] za zapisano draga ali Draga. Vendar se od pravil zapisovalci lahko tudi oddaljijo, zato so nekateri zapisi strožji, z več razlikovalnimi posameznostmi, in drugi milejši, tako da najdemo veliko zapisanega v približkih sistema IPA, tudi z velikimi začetnicami ali ležeče. (Več o zapisovanju slovenskega knjižnega jezika v mednarodni fonetični abecedi lahko najdete v članku, ki je vzet iz priročnika Mednarodnega fonetičnega združenja in je dosegljiv na https://archive.org/details/rosettaproject_slv_phon-2.)

    Peter Weiss, Tanja Mirtič (oktober 2015)