Uporaba velike/male začetnice in ločil pri naštevanju po alinejah

[Moderator]

Vprašanje:

Delni odgovor na vprašanje uporabe velike/male začetnice in ločil pri naštevanju po alinejah sem na vaši spletni strani sicer našla, vseeno pa bi vas prosila še za malce širši odgovor. Nekje sem namreč zasledila, da sta pri naštevanju po alinejah možni dve varianti:

1. Stavek v alinejah se začne pisati z veliko začetnico in konča s piko
2. Stavek v alinejah se začne pisati z malo začetnico in konča s podpičjem. Zadnja alineja se v tem primeru končna s piko.

Ali je to pravilno oz. kakšna so »pravila« v tem primeru?


Odgovor:

Pravopisnega pravila, ki si natanko določalo to, kar želite, pravzaprav nimamo. Pravopis govori o dvopičju in veliki začetnici za njim le tedaj, če dvopičje uvaja »večjo naštevalno enoto«, imenovano tudi velepoved. Jezikoslovci, npr. Dular, ob tem opozarjajo na pogosto napako, ki se pojavlja v praksi zaradi neupoštevanja tega pravila in mislim, da je to prav taka pozicija, ki zanima vas.

Če okvirni povedi sledi naštevanje po alinejah in so povedi v alinejah krajše, lažje razumljive, je končno ločilo lahko vejica:

Okvirna poved:

– mala začetnica,

– mala začetnica,

– mala začetnica.

Če okvirni povedi sledi skladenjsko bolj zapleteno besedilo, se alineje zaradi boljše preglednosti raje ločujejo s podpičji:

Okvirna poved:

– mala začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami;

– mala začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami;

– mala začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami.

Če je alinejno besedilo sestavljeno iz več povedi, se raje odločamo za (1) rabo velike začetnice in pike na koncu alineje; ali za (2) uporabo podpičja tudi med povedmi ene alineje:

(1)

Okvirna poved:

– Velika začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami. Sledi ji nova poved.

– Velika začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami. Sledi ji nova poved.

– Velika začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami. Sledi ji nova poved.

(2)

Okvirna poved:

– mala začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami; za podpičjem ji sledi nova poved;

– mala začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami; za podpičjem ji sledi nova poved;

– mala začetnica in daljša zapletena poved, ki se ločuje z vejicami; za podpičjem ji sledi nova poved.

Odločitev za 1. ali 2. način je vsekakor odvisna od besedila, ki ga urejate. Vseh besedil ni mogoče preurediti po enem ali drugem načinu.

Helena Dobrovoljc (oktober 2015)