Ženski priimki kot navedenke

[Moderator]

Vprašanje:

Zanima me vaše mnenje o rabi zgolj priimka v strokovnih oz. znanstvenih besedilih, ko gre za avtorico, npr.: Novak (2004: 15) je zapisala.

Take rabe je precej še zlasti v socioloških in drugih družboslovnih besedilih, opažam pa, da je precej nevtralna že v hrvaški publicistiki, npr.: »Glavni naglasak razgovora (s glavnim tajnikom Ban Ki-moonom) bila je imigrantska kriza«, kazala je Grabar-Kitarović u izjavi za hrvatske novinare.


Odgovor:

Ko pri sporazumevanju začnemo na novo pisati ali govoriti o moškem, zanj – glede na okoliščine – uporabimo ime in priimek, nadaljujemo pa lahko tako, da pri novi omembi navedemo zgolj priimek (in v manj uradnih besedilih le osebno ime): »nekdanji hrvaški finančni minister Slavko Linić«, toda »je kratko napovedal Linić« itd. Vzporedno je pri ženskah: »proti nekdanji premierki Alenki Bratušek«, toda »pravi Bratuškova«, »Bratuškova se sicer strinja, da ...« itd. V knjižnem jeziku pridevniške oblike ženskega priimka brez lastnega imena (torej gole pridevniške oblike) v preteklosti niso dobro prenašali: odsvetovali so jo ustno in neformalno, češ da je pogovorna, priročniki knjižnega jezika pa o njej preprosto niso govorili. V zvezi z osebnim imenom je bila pred desetletji pridevniška oblika ženskega priimka navadna ali priložnostna le pri nekaterih nosilkah v gledaliških in drugih umetniških krogih (Minu Kjudrova, Kristina Brenkova, Gitica Jakopinova), sicer pa so priporočali rabo osebnega imena in v pisni obliki vsaj njegove začetnice in priimka, kar pa je bilo naporno: o moškem se je dalo pisati ali govoriti tudi samo s priimkom, brez navajanja njegovega osebnega imena, pri ženski pa je bilo pred priimkom vedno treba dodajati osebno ime ali v pisnih besedilih vsaj začetnico osebnega imena. To pomeni, da je pisanje in govorjenje o ženskah povzročalo pri tvorjenju besedil večji napor kot pisanje in govorjenje o moških (Križaj spet zmagal proti Mateja Svet spet zmagala ali M. Svet spet zmagala). To zadrego odpravlja raba gole pridevniške oblike ženskega priimka (brez osebnega imena) na način Svetova spet zmagala (kot Križaj spet zmagal). V tem se kaže podobno razlikovanje kot pri ženskih samostalniških oblikah poklicev, funkcij ipd. (profesor in profesorica, predsednik in predsednica itd.), kar danes sprejemamo kot dobrodejno.

Presenetljivo je, da tak način zavračajo feministični krogi, češ da oblika priimka Svetova nakazuje na lastnino nekega Sveta, kar da je za ženske ponižujoče. Res je edino to, da oblika Novakova pri ženski govori o tem, da ima ženska priimek Novak in da je najbrž hči ali žena nekega Novaka ali hči ali žena (tudi tako je prav) ženske, ki se piše Novak, lahko pa je to njen psevdonim ali umetniško ime. V naši kulturi se priimki pogosto prenašajo na otroke in velikokrat z enega zakonca na drugega (ali z zakonca na zakonko ali z zakonke na zakonca – besedo zakonka bo treba v priročnike še uvesti), s tem pa še ni rečeno, da so otroci last staršev in žene last mož, svojilnost lahko izraža tudi le zvezo, odnos. Res pa je, da v knjižnem jeziku za moške ne uporabljamo pridevniških oblik moških priimkov, npr. Križajev je spet zmagal ali Križajev Bojan je spet zmagal. (To je čisto navaden način na podeželju, kjer uporabljajo hišna imena in se pridevniška oblika nanaša na na določeno hišo, ko se govori o ženskah in o moških ter o stvareh, ki se nanašajo nanjo ali na njene prebivalce.) – Zato so v javnih občilih neustrezni naslovi kot Bratušek v Rimu (pri čemer ni šlo za moškega s priimkom Bratušek, ampak za nekdanjo premierko). Bratuškova v Rimu je živo in gospodarno. V neimenovalniških primerih Papež se je srečal z Bratuškovo ali Zaupnik Bratuškove razkriva, kdo preganja šefico je povsem nemogoče zamenjati golo pridevniško obliko ženskega priimka z nesklonljivo obliko priimka Bratušek. – V drugih jezikih (nemščina, hrvaščina ...) je lahko drugače: v sobesedilu lahko uporabljajo ženske priimke brez osebnega imena pred njimi. Vendar pa to pomeni le, da imajo drugi jeziki drugačna jezikovna pravila, ki pri nas v tem primeru ne veljajo in jim ni treba slediti, ker so taki položaji pri nas občuteni kot leseni.

V znanstvenih in strokovnih besedilih se pri navajanju literature moški in ženski priimki z dodano letnico obnašajo kot značke, ki omogočajo preprosto pisanje in prepoznavanje posameznih objav v seznamu literature. Tu obstajajo, kot izhaja tudi iz vprašanja, omejitve, ki jih različni avtorji upoštevajo različno strogo. Na eni strani so suhe navedbe kot Bakmaz 1981: 104 ali Bavčar 2000, tudi »kot izhaja iz Bajec 1950« (kar se razume kot 'iz dela, ki je obravnavano v literaturi pod Bajec 1950'), pri katerih se za začetek niti ne sprašujemo o spolu nosilca ali nosilke priimka. Takšno navedbo bibliografske enote iz literature bi lahko opremili tudi s številko, kot so pisali nekdaj, npr. 1, [2], [3] itd. in bi funkcionirala enako dobro, le veliko slabše bi se jo dalo razbrati in razumeti. – Če značko z navedbo bibliografske enote uporabimo v tekočem sobesedilu, lahko moške priimke pustimo gole, brez osebnega imena, vendar pa je potreba po dodanem osebnem imenu toliko večja, kolikor več osebe ostaja v besedilu. Tu moramo ženske priimke, rabljene v zvezi z osebno glagolsko obliko, obravnavati bolj pazljivo in manj tehnično: tem dopišemo ime ali vsaj začetnico imena, recimo Mara Novak (2004: 15) je zapisala ... ali M. Novak (2004: 15) je zapisala ... (kar pa lahko pri glasnem branju povzroči zaplete), tako kot tudi pri moškem raje napišemo malce več, npr. Kot piše Jože Toporišič (2000: 123), ... – da ni preveč brezdušno, čeprav je pri moških goli priimek, brez lastnega imena, v tem primeru še znosen. Način Novakova (2004: 15) je zapisala ..., torej brez lastnega imena, ni običajen, v strokovnih in znanstvenih besedilih se šteje za nevljudnega: dolgoletno preganjanje golih pridevniških oblik ženskih priimkov je pustilo posledice. Zaradi čedalje večje udeležbe žensk je prišlo do rahljanja strogosti pri ženskih priimkih v publicistiki, in tako bo tudi več pisanja o ustvarjalkah in njihovih delih privedlo do preizkušanja novih besednih položajev in do večjih potreb po rabi njihovih imen in priimkov, torej tudi golih pridevniških oblik ženskih priimkov.

Peter Weiss (november 2015)