Raba velike in male začetnice pri poimenovanju hrane, jedi in rastlin




  • Vprašanje:

    Zanima me uporaba velike ali male začetnice v imena rastlin (Marijini laski, Božje drevce....) ali hrane (Prekmurska gibanica, Idrijski žlinkrofi).


    Odgovor:

    Izraze, s katerimi poimenujemo rastline in jedi, pišemo z malo začetnico: vrtnica, zelena solata; ajdovi žganci, rižota.

    Kadar pa je poimenovanje sestavljeno iz več besed in je prva sestavina pridevniška, nastala iz lastnega imena, so uporabniki pogosto v zadregi. Tedaj se ravnamo v skladu z naslednjimi načeli:

    1

    Večbesedna poimenovanja rastlin in jedi, ki se začenjajo z izlastnoimenskim pridevnikom na -ski, pišemo z malo začetnico: idrijski žličniki, prekmurska gibanica, nepalski čaj, dunajski zrezek, londonske rezine ipd.

    2

    Večbesedna poimenovanja rastlin in jedi, ki se začenjajo z izlastnoimenskim pridevnikom na -ov/-ev (iz moških samostalnikov) ali -in (iz ženskih samostalnikov), lahko pišemo z veliko začetnico, če imamo v ospredju njihov svojilni pomen, z malo pa, če se je svojilnost oz. povezava z osebo, po kateri je rastlina/jed poimenovana, že toliko izgubila, da je ne občutimo.

    Ker je odločanje pri tem preveč subjektivno, se pravopisci nagibamo k veliki začetnici.

    2.1

    To velja še zlasti, kadar govorimo o jedeh, pripravljenih za slavne osebe ali ki so jih pripravile slavne osebe: Karađorđev zrezek, Esterhazyjeve rezine, Mozartove kroglice, Wellingtonova pečenka ... Ne nazadnje veliko začetnico utemeljuje tudi pogosta raba z desnim prilastkom: pečenka Wellington, rezine Esterhazy ipd.

    2.2

    Kadar govorimo o rastlinah, pa jezikovna raba kaže, da se imenska podstava iz zavesti govorcev slovenščine izgublja. Zato pišemo taka poimenovanja tudi z malo začetnico: Zoisova/zoisova zvončica, Blagayev/Blagajev/blagajev volčin, Sprengerjev/sprengerjev beluš.

    Še zlasti to velja za tiste izimenske pridevnike, kjer imenska podstava ni sodobni priimek, temveč religijsko, bajeslovno ali kako drugo zgodovinsko ime: judeževo drevo, božje drevce, marijini laski, kristusov trn, salomonov pečat (lišaj).

    2.3

    Posebnost so tisti izlastnoimenski pridevniki, ki so nastali iz tujega imena in ki jih pisno podomačimo v tolikšni meri, da povezave z osebo sploh ne zaznamo več: cojzova zvončica.

    Helena Dobrovoljc (februar 2016)