Standardi navajanja virov in literature

Moderator

Vprašanje:

Katerih standardov naj bi se držali pri citiranju in navajanju virov?

Prosim za primere.

Odgovor:

Načinov navajanja literature in virov je več. Navadno imajo posamezne visokošolske ustanove, založbe in znanstvene revije svoja navodila za oblikovanje besedil, ki vključujejo tudi obliko t. i. navedenk (sprotnih sklicev na enoto literature ali vira v besedilu) ter enot literature in virov v končnem seznamu. Primer takih navodil najdete npr. v Praktičnem spisovniku avtorja Mirana Hladnika z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani (

Načinov navajanja literature in virov je več. Navadno imajo posamezne visokošolske ustanove, založbe in znanstvene revije svoja navodila za oblikovanje besedil, ki vključujejo tudi obliko t. i. navedenk (sprotnih sklicev na enoto literature ali vira v besedilu) ter enot literature in virov v končnem seznamu. Primer takih navodil najdete npr. v Praktičnem spisovniku avtorja Mirana Hladnika z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani na svoji spletni strani jih ima objavljena Fakulteta za družbene vede v Ljubljani, imajo jih revije Jezik in slovstvo, Slavistična revija, Družboslovne razprave itd.

Pri navedenkah oz. sprotnih sklicih je vsem navodilom skupno, da zahtevajo navedbo avtorja (oziroma avtorjev), identificiranje vira z letnico in pri sklicevanju na določen del besedila (tj. pri dobesednem navajanju ali povzemanju) še stran(i). Razlike so v ločilih, ki jih navodila zahtevajo med posameznimi deli navedenke. Tako najdemo različne kombinacije, npr.:

(Novak 1999),
(Novak, 1999);
(Novak 1999: 22–25),
(Novak, 1999: 22–25),
(Novak 1999, 22–25).

Kadar je sklicev v navedenki več, jih ločujemo s podpičjem, ne glede na siceršnjo rabo ločil v njih, in letnice pri istih avtorjih nizamo brez ponavljanja priimka ali priimkov, npr. (Novak 1999; Kos 2003; 2005). Kadar je enot istega avtorja iz istega leta več, jih ločujemo z malimi črkami: (Novak 2000a; 2000b). ), lahko tudi z »a« šele pri drugi letnici, če bi bilo s popravljanjem gole preveč dela: (Novak 2000; 2000a). Kadar je avtorjev več, sklic na njihovo delo v navedenki okrajšamo na način Novak idr. 2000 (redkeje z »in dr.« ali »et al.«, kot zahtevajo nekatera navodila). Nekateri navajajo priimke do treh avtorjev in pišejo »idr.« za prvim navedenim šele, če so štrije ali več. – Včasih se ne sklicujemo na dela, temveč na besedila, npr. pravne akte, raziskave, opravljene intervjuje ipd., ali organizacije, ki so to besedilo objavile. V takem primeru v oklepaju zapišemo ime besedila (Zakon o gospodarskih družbah), če je treba, dodamo še letnico (Slovensko javno mnenje 2011), ime organizacije (Ministrstvo za kulturo 2002) oziroma uporabimo kako drugo smiselno oznako, npr. (Intervju 1).

V končnem seznamu literature in virov (pogosto navodila zahtevajo tudi ločena seznama) moramo nujno identificirati avtorja oziroma avtorje (razen ko gre za pravne akte, raziskave in druga besedila, pri katerih avtor ni znan/ni pomemben, ali organizacije – v tem primeru navademo na prvem mestu to); letnico izida oziroma objave; naslov besedila; če gre za objavo v reviji ali zborniku, tudi naslov te(ga) in obseg strani; pri samostojnih publikacijah kraj in založnika; pri revijah pa letnik in številko. Vrstni red podatkov je glede na posamezna navodila različen, skupno jim je le uvrščanje avtorja (avtorjev) oziroma naslova vira, kadar avtorjev ni, in letnice na začetek zapisa. Navadno so imena virov, torej naslovi publikacij (bodisi monografij ali revij), v ležečem tisku, vendar to ni nujno.

Za ponazoritev razlik med zgoraj navedenimi navodili še primeri za zapis članka v reviji, kakor jih navajajo:

Praktični spisovnik:

Janez Dular: Dva pravopisna samospeva. Slava II/1 (1987/88). 11–12.

Fakulteta za družbene vede:

Bachrach, Peter, in Morton S. Baratz. 1963. Decisions and Nondecisions: An Analytical Framework. American Political Science Review 57 (3): 632–642.

Jezik in slovstvo:

Krek, Simon, 2003: Sodobna dvojezična leksikografija. Jezik in slovstvo 48/1. 45–60.

Slavistična revija:

Irena NOVAK POPOV, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711–25.

Družboslovne razprave:

D'Andrade, Roy (1995): A Folk Model of the Mind. V: D. Holland in N. Quinn (ur.): Cultural Models in Language and Thought: 112–151. Cambridge: Cambridge University Press.

Jezikoslovni zapiski:

Popič – Logar 2015 = Damjan Popič – Nataša Logar, Med dvema ognjema: kje stoji vejica v slovenskih gimnazijah?, v: Slovnica in slovar – aktualni jezikovni opis 2, ur. Mojca Smolej, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015 (Obdobja 34), 619–627.

Poznanovič Jezeršek idr. 2011 = Mojca Poznanovič Jezeršek idr., Učni načrt: Slovenščina – osnovna šola, Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2011 〈http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_slovenscina_OS.pdf, 15. 3. 2015〉.

Najbrž ni odveč pripomniti, da je najpomembneje, da se izbranega načina držite kar se da dosledno; kateri koli način se da, če je dobro izpeljan, pretvoriti v katerega koli drugega. Prav tako je treba paziti na ustrezna ločila in njihovo (ne)stičnost, recimo na predložni stični pomišljaj med dvema številkama in na to, da pred dvopičjem nikoli ne sme biti presledka, čeprav ga bibliografi pišejo. Navodila so lahko zaradi množice posebnosti in izjemnih položajev zapletena, zato lahko dovolj pazljivi in prodorni pisci in piske veliko več pridobijo iz vzorovanja po zanesljivo organizirani literaturi v kakem zborniku ali reviji.

Tina Lengar Verovnik, Peter Weiss (februar 2016)