Svojilni izrazi in oblika pridevnika: »Toni in njegova mala/majhna ponev«

Besedilo govori o dečku, ki s sabo nosi majhno ponev, ki je simbol neke ovire, težave. Naslov je Toni in njegova mala ponov. (ALI majhna ponev?) Ko ponev v besedilu prvič omenimo, uporabimo nedoločno obl. prid. majhna, nato pa ves čas določno mala. Ali drži?

Res je, nedoločno obliko lastnostnih pridevnikov (npr. majhen, lep, vesel) uporabimo tedaj, ko predmet natančneje določamo, ko mu pripišemo določeno lastnost, po takem pridevniku se vprašamo s kakšen. Vaš primer je nekoliko bolj zapleten, saj besedne zveze majhna/mala ponev ne moremo opazovati izolirano, ker vstopa v širše besedilno okolje. Besedilno okolje pa lahko vpliva na rabo nedoločne ali določne oblike pridevnika, poleg tega moramo upoštevati, kaj želite z ubesedenim sporočiti, poudariti.

Kdaj uporabiti določno (mala ponev) in nedoločno (majhna ponev) obliko?

V Slovenski slovnici Jožeta Toporišiča (2000: 328) je zapisano, da določno obliko pridevnikov (mali, lepi, veseli), po katerih se vprašamo s kateri, uporabljamo v naslednjih položajih:

Kadar pridevnik označuje vrsto predmeta (mali možgani, mali kristalni globus, mala začetnica, mala šola). V tu navedenih primerih gre skladno s sodobnim pojmovanjem za vrstne pridevnike (medtem ko je določnost besedilna kategorija lastnostnih pridevnikov). V vašem primeru pridevnik ne izraža vrstnega pomena, saj ne gre za vrsto predmeta oz. posebno vrsto ponve. Za kazalnimi zaimki in nedoločnim zaimkom ves (tisti mali vrt, to malo stanovanje, vse male trgovine). V vašem primeru pridevnik majhen ne stoji za kazalnim zaimkom ali zaimkom ves, stoji za svojilnim zaimkom, torej je primerno uporabiti nedoločno obliko. Kadar govorimo o že znani lastnosti predmeta. V vašem primeru prvič izvemo, kakšna je lastnost Tonijeve ponve. Tudi v tem smislu je primerno uporabiti nedoločno obliko. Kadar pridevnik rabimo kot samostalnik (Mali je spet pojedel vso čokolado.) V vašem primeru ne gre za samostalniško rabo pridevnika, zato je primerno uporabiti nedoločno obliko.

V vseh zgoraj naštetih položajih je primerno uporabiti nedoločno obliko (majhna ponev), skladno s tem bi zapisali Toni in njegova majhna ponev, pri čemer imamo v mislih lastnost ponve, zanima nas odgovor na vprašanje, kakšna je Tonijeva ponev. Nekatera novejša jezikoslovna dela pa navajajo (ob že navedenih Toporišičevih položajih) tudi pozicijo določne oblike pridevnika v položaju za svojilnimi zaimki oziroma pridevniki npr.:

Določno moško obliko pridevnika uporabljamo za svojilnimi pridevniki, svojilnimi zaimki, kazalnimi zaimki in za zaimkom ves: očetov novi klobuk – ta prijetni vonj – njen novi učitelj – ves dolgi teden – ves prosti čas. Peter Herrity (2000: 75)

Določno obliko lastnostnega pridevnika rabimo še za kazalnimi in svojilnimi zaimki ter za nedoločnim zaimkom ves: ta lepi šopek – moj dobri prijatelj – ves ljubi dan. Kozma Ahačič (2017: 49)

Govorimo torej o potencialni skladenjski določnosti pridevnika v poziciji za svojilnim izrazom, ki jo potrjuje tudi raba v gradivskih zbirkah, najprej v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, nato še v korpusu Gigafida 2.0:

SSKJ (1970; SSKJ 2, 2014): moj: /.../ s prilastkom: umrl je moj skrbni mož; to je Boris, moj dober znanec eden mojih dobrih znancev

GF 2.0: Richard je bil dolga leta moj dober prijatelj – Komisijo je najprej nekaj let vodil moj dobri prijatelj, kar bi bilo lahko povezano tudi: (a) s stavčno vlogo samostalniške besedne zveze, v kateri se pridevnik nahaja, saj v predikativni (povedni) vlogi določnih pridevnikov načeloma ne uporabljamo; (b) z elipso: v povedi Richard je bil dolga leta moj dober prijatelj se zdi, da čutimo elipso izraza, ki bi lastnostni pridevnik stopnjeval, npr. Richard je bil dolga leta moj RES dober prijatelj.

Ne nazadnje pa je razlikovanje med obema oblikama za svojilnim izrazom tudi pomensko, npr. moj stari oče 'dedek' nasproti moj star oče 'moj oče, ki ima veliko let'; v slednjem primeru bi pričakovali tudi dopolnila moj (že precej/res/zelo) star oče. To pomeni, da se z nakazanim potencialnim stopnjevanjem pridevnika vpliv svojilnega izraza na določno obliko nekako izgubi. Raziskav tega pojava (še) nimamo dovolj, da bi lahko izpostavili izjeme.

Če sklenemo: Za svojilnim izrazom pogosteje uporabimo določno obliko: Toni in njegova mala ponev. V naslovu pa se pričakovano pojavlja določna oblika, saj gre za povzetek vsebine in ne za začetek besedila, torej za prvo pojavitev pridevnika (to je pojav, ki ga srečujemo tudi v naslovih novinarskih besedil).

Manca Černivechttps://isjfr.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/manca-cernivec-sl, Helena Dobrovoljchttps://isjfr.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/helena-dobrovoljc-sl, Tina Lengar Verovnikhttps://isjfr.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/tina-lengar-verovnik-sl (september 2020)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta Portal Frančekhttps://www.xn--franek-l2a.si, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

OBLIKOSLOVJE lastnostni ali vrstni pridevnik oblikoslovje svojilni pridevnik svojilni zaimek lastnostni pridevnik lastnostni ali vrstni pridevnik določna in nedoločna oblika pridevnika vrstni pridevnik

Pisanje začetnice pri zaimku »vaš«