Pisanje imen jezikov




  • Vprašanje:

    Zakaj se imena jezikov (slovenščina, madžarščina, italijanščina ...) pišejo z malo začetnico?


    Odgovor:

    Imena jezikov v slovenščini tradicionalno pišemo z malo začetnico, ker jih pojmujemo kot občna imena.

    Vprašanje ste verjetno zastavili, ker govorimo o »imenu« jezika, kar nas seveda spomni na pojem lastnega imena.

    Značilno za lastna imena, ki jih v slovenščini pišemo seveda z veliko začetnico, je, da imajo en denotat, to je, da se nanašajo na posamezno: To dekle se imenuje Milka. Res je enak poimenovalni postopek mogoče zaslediti tudi pri poimenovanju jezikov, zlasti novonastalih umetnih jezikov, npr. Govori mednarodni jezik Ido. Toda o lastnoimenskem značaju tovrstnih besed ne priča le opisani posamezni nanosnik, ki ima za posledico odsotnost leksikalnega pomena, temveč tudi skladenjski položaj, tj. položaj imenovalnega prilastka ob samostalniškem jedru (jezik Ido). Pri poimenovanjih jezikov se srečujemo s procesom apelativizacije oz. poobčnoimenjenja. S pogosto in dlje časa trajajočo rabo se namreč nekatera lastna imena poobčnoimenijo: samostalniška besedna zveza se obrusi, prilastek postane jedro zveze (Z lahkoto razumemo večino besedil, napisanih v idu) in dobi kategorialne pomenske lastnosti, značilne za občna imena (števnost: Lahko bi rekli, da zaradi različnih subkultur in generacij obstaja tudi več različnih slovenščin; izražanje mere pojmovnega samostalnika, npr. V Španiji sva se poročila, naučila nekaj španščine in prodala jadrnico; Ko se bodo Magda, Dora in Danuša naučile dovolj nemščine, se bodo vrnile domov študirat ekonomijo).

    Kot vidite, je utemeljitev občnoimenskosti jezikoslovna in ni nedvoumna, tudi zato jezikoslovci onomastiki, ki se ukvarjajo z lastnimi imeni, govorijo o skupini dvoživk, tj. o besedah z vrstnim ali lastnoimenskim značajem, kamor uvrščamo tudi imena bolezni in nekatere druge imenske kategorije.

    Helena Dobrovoljc (november 2013)