Zapis pozdrava »živijo«




  • Vprašanje:

    V knjigah in časopisih najpogosteje srečujem obliko pozdrava živjo, toda v SSKJ-ju obstaja zgolj živijo. Tudi moja prijateljica lektorica mi vztrajno moje živjo, kadar jih napišem v kakšnem tekstu, ki ji ga dam za pregledat, spreminja v živijo.

    Kako je s tem?

    Je možno, da živjo uporabimo v tekstih/knjigah, ki so modernejše, bolj »populistične"?


    Odgovor:

    Ta pozdrav se je nekdaj zapisoval samo živio, saj je prevzet iz hrvaškega, ki izvira iz preteklega tvornega deležnika glagola živjeti. Ob prevzemu in še mnogo desetletij po njem smo tako pozdravljali samo enega moškega. Žensko smo namreč pozdravljali z živela, več žensk z živele itd.

    Prvotno še pregibani pozdravni medmet je že v 20. stol. otrdel v najpogostejšo in hkrati spolno ter številsko nevtralno obliko živio, ki jo na prvem mestu navaja SSKJ, a ob tem že dopušča zapis živijo. Ta zapis namreč izkazuje zapolnitev zeva s homorganim soglasnikom, kar je skladno z jezikovnim razvojem. Podoben razvoj lahko opazujemo pri še enem pozdravu, namreč adijo, prvotneje adio, ki je prevzet iz italijanskega addio.

    Problem nastopi od tu dalje. Pri adíjo je namreč i pred j naglašen, v žívijo pa nenaglašen. Nenaglašeni i se namreč v naših nižjih govornih zvrsteh, kot so narečja in pogovorni jezik, opušča. Zato pogovorno rečemo palca, napišemo pa palica , rečemo mjavkati, zapišemo mijavkati, rečemo cikorja, zapišemo cikorija, rečemo radjo, zapišemo radio. Enako velja tudi za živijo, kar v pogovornem jeziku večinoma izgovarjamo živjo.

    Slovenski knjižni jezik v zapisovanju in zborni izreki ne upošteva samoglasniškega upada, zato pišemo palica, mijavkati, radio.

    Ker pa je pozdravni medmet živijo sploh samo pogovorni, se je v zadnjih desetletjih začel tudi zapisovati v pogovorni, tj. reducirani obliki živjo. Besedilni korpus Gigafida tako navaja kar 136.000 zapisov živjo, ob tem pa vendarle še vedno prek 420.000 normativno ustreznih zapisov živijo.

    Iz zapisanega sklenemo, da je zapis živijo normativno ustrezen, zapis živjo pa pogovorni. To pomeni, da moramo v zbornih besedilih zapisovati živijo, zapisovanje živjo pa je omejeno na nezborna besedila in na dele zbornih besedil, ki posnemajo prvine pogovornega.

    Marko Snoj (december 2014)