Normativno usmerjanje od »možen« k »mogoč«




  • Vprašanje:

    Mi lahko, prosim, pojasnite, zakaj iz vsakodnevne rabe »preganjate« (*) pridevniške oblike možen, možna, možno in prislov možno (nadomestile naj bi jih besede mogoč, mogoča in mogoče), obenem pa v Slovenskem pravopisu ostaja povsem »nedotaknjena« izpeljanka možnost (tu ne ponujate nobene mogočnostı ali česa podobnega).

    Zakaj se je bilo treba oddaljiti od češko-slovaške oblike in preiti k hrvaško-srbski? Je bila naša beseda možno preveč podobna češki možna in zato raje zagovarjate rabo besede mogoče, ker je drugačna od hrvaške oblike moguče? Res me zanima, kaj je botrovalo vaši odločitvi.

    Menim, da takšne (sistemske) nedoslednosti v normativnih priročnikih ne prispevajo k trdnosti slovenskega jezikovnega sistema in bogastvu njegovega besedišča, ampak med govorci slovenščine dodatno spodbujajo močno zakoreninjene frustracije, da ne poznajo/obvladajo maternega jezika.


    Odgovor:

    Slovenski pravopis 2001 je precejšen del slovarskega gradiva in s tem tudi mnoge normativne napotke povzel po SSKJ, kar je bilo po izidu priročnika že večkrat deležno kritik strokovne in druge javnosti. Vpogled v sodobno gradivo, denimo v besedila korpusa Gigafida, kaže, da gre v primeru pridevnikov mogoč in možen za jezikovni sredstvi, ki sta pogosto sopomenski in ju pisci v tem smislu tudi uporabljajo, da se na primer izognejo ponavljanju:

    • Če gre za pokojnino, je možno izplačilo varstvenega dodatka, mogoča je enkratna denarna pomoč …

    Izraza pa sta razvila tudi nekatere pomenske specifike, zaradi katerih bi odprava enega od njiju povzročila manjšo natančnost izražanja, npr.:

    • Za nobeno od možnih rešitev v sodišču ni mogoče dobiti večine.

    Pomensko razmerje med pridevnikoma (njuno pomensko prekrivnost, različnost, dopolnjevanje ipd.) bodo gotovo pokazale gradivske raziskave ob nastajajočih sodobnih slovarjih.

    Pri tovrstnih normativizmih, ki se reproducirajo iz priročnika v priročnik, je zanimivo pogledati njihovo genezo. Levec je v prvem slovenskem pravopisu obe obliki navajal pri glagolu moči, ne da bi kateri od njiju dajal prednost. Pri Brezniku in Ramovšu sta enakovredna sinonima, med njima je v geslih enačaj (mogoč = možen, možen = mogoč). Šele od prvega povojnega pravopisa dalje je pri možen kot ustreznejši sinonim vedno naveden mogoč. Pri pravopisih iz let 1950 in 1962 je tudi pri samostalniku možnost kot ustreznejši sinonim dodan samostalnik mogočost, vendar se ta normativizem ni uveljavil in ga SSKJ in Slovenski pravopis 2001 ne vključujeta več.

    Kaj je motiviralo to normativno usmerjanje od možen k mogoč, je težko v celoti rekonstruirati. Eno redkih interpretacij ponuja J. Gradišnik v jezikovnem brusu Za lepo domačo besedo (1985): »Pleteršnik nam izpričuje, da je prvotna slovenska beseda mogoč, medtem ko smo možen dobili 'po drugih slovanskih jezikih'. Mislim, da bi morali danes dajati prednost domači besedi mogoč, ki je bila v ljudski rabi dolgo edina, v našem tisku pa danes skoraj prevladuje možen.« Povedna pa sta tudi naslednja navedka s foruma študentov ljubljanske slovenistike Vprašajte slovenista: »Možno je srbohrvatizem (može – ne može), mogoče je slovenska ustreznica« in »Oj, res še nisi nikoli prebrala v hrvaškem tisku ali pa na hrvaški televiziji, da je 'ovo ipak MOGUĆE promijeniti' ali pa, recimo, da 'to nije MOGUĆE vidjeti'? Ne bodi bolj papeška od papeža. Obe besedi (mogoče in možno) imata slovanski izvor in za nobeno od njiju ni možno reči, da je bolj slovenska od druge«.

    Tina Lengar Verovnik (marec 2015)