Osebni zaimek in SSKJ2

Moderator

Vprašanje:

Zanima me, zakaj v SSKJ2 sklonske oblike pri osebnem zaimku v dvojini niso usklajene z oblikami v Slovenskem pravopisu (npr. midva, naju (dveh), nas dveh, nama (dvema), ki so v SSKJ2 knjižne, proti midva, naju ...) Ker je enako v SSKJ1, je bil verjetno popravek pri posodabljanju spregledan. Ker sta oba jezikoslovna priročnika normativna, bi morala biti usklajena, zato taka odstopanja ustvarjajo negotovost v normi in knjižni rabi. V tem primeru upoštevamo seveda pravopis. SSKJ uvaja še pogovorne oblike, na katere se lahko sklicujejo učenci in pisci pred učitelji in lektorji, če jim jih v besedilih popravljajo, zato ne bi smeli dopuščati takšnih neujemanj.

Odgovor:

Vsekakor sta vaša skrb in opozorilo zelo na mestu in pri novem slovarju (prim. osnutek koncept za novi slovar slovenskega knjižnega jezika) bodo posredovane normativne informacije sprejete po protokolu, usklajenem z rešitvami Pravopisne komisije pri SAZU. Dejstvo pa ostaja, da sta pravopis in slovar temeljna kodifikacijska priročnika z različnim značajem in funkcijo ter različnim načinom posredovanja informacij (in seveda tudi naborom), o čemer se lahko poučimo v njunem uvodu. Medtem kot je pravopis izrazito normativen, je SSKJ (tudi SSKJ2) opredeljen kot informativno-normativni priročnik (gl. § 8): »Slovenski jezik je v njem na široko in objektivno predstavljen z vso množico variant in posebnosti, vendar tako, da je že iz razporeditve gradiva in spremnih opozoril vidna pomembnost in vrednost obravnavanih jezikovnih prvin«.

Kot ste sicer že ugotovili, gre pri SSKJ2 za dopolnjeno in deloma prenovljeno izdajo, a v konkretnem primeru oblike, kot npr. nas dveh, v rabi (zlasti v govorjenih besedilih) še vedno živijo, zato niso bile izločene. So pa ustrezno označene s kvalifikatorjem tudi, ki uporabniku SSKJ2 pove, da je tako označena oblika neprednostna oz. kot je zapisano pri njegovi razlagi (prim. § 123): »Kvalifikator stoji pred manj navadno dvojnico, ki se v knjižnem jeziku ali umika ali uveljavlja.«

Smiselnost označevanja je v posredovanju informacij, katera jezikovna sredstva uporabnik v določenih govornih položajih in zvrsteh lahko izbere. Tvorec nekega umetnostnega besedila, ki želi npr. prikazati neknjižnost nekega dialoga, npr. lahko poseže po obliki nas dveh in tako bolj avtentično predstavi izbrano govorno situacijo oz. posebne sociolingvistične okoliščine.

Prav zato je tako zelo pomembno, da znamo slovar brati. Neizogibna nujnost pač je – tako kot je npr. pri nakupu novega pripomočka bele tehnike koristno najprej prebrati priložena navodila –, da natančno preberemo uvod in se poučimo o rabi oznak (v konkretnem primeru kvalifikatorja tudi). Pričakovano in idealno bi sicer bilo, da so oznake dovolj povedne oz. da nas obstoječi šolski sistem z njimi dovolj natančno seznani. A ker dvomi in težave ostajajo, iščemo novo in boljšo rešitev, zato smo hvaležni za vsak argumentiran predlog.

Nataša Gliha Komac (maj 2015)