Naglaševanje grških imen: »Samaras«

[Moderator]

Vprašanje:

Na televiziji izgovarjajo priimek grškega politika Samarasa z naglasom na drugem a-ju. Grška wikipedija ima naglas na tretjem a-ju.

V prejšnji teden je voditelj v Odmevih celo v angleščini naglasil tretji a, kasneje v slovenščini pa drugi a, očitno v slovenščini priimek zavestno izgovarja drugače. A ko so na zadnjem zlogu naglašena francoska imena, na naši televiziji prevzemajo tudi naglas, na primer Dominique (Strauss Kahn).

Po kakšnem slovničnem pravilu priimku Samaras v slovenščini spreminjamo naglas, imenom kot Dominique ali priimkom kot Pinochet pa ne?


Odgovor:

Pri prevzemanju tujih lastnih imen se načeloma držimo načela, da se ime izgovori tako, da je slovenskemu jeziku bliže; znani primeri so npr. Moskva [móskva] in ne [maskvá], Krakow [krákov] in ne [krákuf] ... Skozi desetletja so se namreč izoblikovale zakonitosti slovenske izreke, ki jih opisujejo tudi pravopisna pravila: ne kot določilo, temveč kot opis jezikovne navade kolektiva govorcev in ta teži k naglasnemu slovenjenju. Tako tudi španska imena Bogotá, Panamá, Paraná, ki jih opisujejo pravopisna pravila v členu 1092, po pravopisu naglašujemo kot Bogóta, Parána, Pánama, opazovanje sodobne jezikovne rabe pa nas navaja k sklepanju, da se naglasni umik npr. pri Bogóta še ni končal, saj veliko ljudi po zgledu Pánama izgovarja tudi Bógota.

Napovedovalci na radiu in televiziji se po informacijah ge. Maje Šumej, ki se ukvarja z radijskim govorom in izgovarjavo, skušajo držati načela, da se pri grščini in španščini izogibajo končniškemu naglaševanju, ker ta dva jezika nimata stalnega končniškega naglaševanja, zato besedo naglasno slovenimo (Samáras, Panathináikos, Olimpiákos). Drugače je pri francoščini, kjer je končniški naglas stalni in ga zato obdržimo, hkrati pa smo v daljši tradiciji rabe teh imen že izoblikovali pravila, ki olajšujejo sklanjanje.

Tina Lengar Verovnik, Helena Dobrovoljc (julij 2015)