Pika v citirani povedi




  • Vprašanje:

    Znašla sem se pred dilemo. Primer:

    Drugi starši zahtevajo stvari, ki niso pomembne. Rečejo lahko: »Pobarvaj to žabo zeleno.«, »Obleci modro majčko.« ali »Sladico pojej do konca.«

    Zanima me, kako je z ločili. Ali našteti navedki ohranijo svoje ločilo in so med seboj ločeni z vejico ali se namesto pik v navedkih uporabi vejica? Pa končna pika, se opusti ali piše?

    Še dodaten (malo drugačen) primer:

    • Če vas Kim prosi, da se igrajte z njo, namesto »Samo trenutek.« recite »Počakaj pet minut, nato pa se bom igrala s tabo.«.
    • Če Robbie poliva sok, mu ne recite »Bodi previden.«, ampak »Kadar nalivaš sok v kozarec, drži plastenko z obema rokama.« Namesto »Pospravimo igrače.« recite »Čas je, da pospravita igrače.«.

    Tudi v tem in podobnih primerih me zanima, ali navedke lahko pišem tako, kot sem jih (brez dvopičij) in kako je z ločili.


    Odgovor:

    V členu 33 v pravopisnih pravilih je zapisano:

    Kadar si v okviru pripovedne povedi sledi več drugih povedi (naštvanje ponazarjalnega gradiva ipd.), se vsaka izmed njih začenja z veliko začetnico tudi za vejico ali podpičjem, npr. Vrana vrani ne izkljuje oči. Siti lačnemu ne verjame. Gnilo drevo samo pade. – Pregovori Kdor laže, tudi krade; Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi; Kdor ne dela, naj ne je se vsi začenjajo z oziralnimi zaimki.

    Zadnja ponazarjalna poved vključuje več stavkov, ki so zapisani brez končnega ločila.

    Vendar pa so vaše povedi med narekovaji, kjer je mogoče pisati tudi končno ločilo, saj ne pride do stika pike in vejice, poleg tega želite natančno poudariti, da gre za samostojne povedi, torej se ne povezujejo, samo besedilo pa nas bi lahko napeljalo tudi na misel, da so stavki izrečeni z večjo čustveno zavzetostjo, kar bi označili s klicajem. V vašem primeru je mogoče kljub pravopisnemu pravilu v členu 33 uporabiti piko, če tako želite.

    V primerih, ki jih navajate v nadaljevanju, je nekoliko drugače, saj ste citirane povedi uporabili kot skladenjsko včlenjene enote besedila (ne gre za naštevanje). V teh primerih je narekovaj v resnici ločilo v vlogi premega govora. Dvopičje ni potrebno, končna ločila v povedih pa tudi ne.

    Pika torej stoji le kot končno ločilo v povedih za narekovaji (v drugi zdaj ni tako), da pa bi pred narekovajem namesto pike, ki jo izpuščamo, vendarle lahko stalo kako drugo končno ločilo (vprašaj, klicaj, tri pike), npr.:

    • Če Robbie poliva sok, mu ne recite »Ali ne bi bil bolj previden?«, ampak »Kadar nalivaš sok v kozarec, drži plastenko z obema rokama«.

    Zdajšnji strogi pravopis seveda zahteva drugačno stavo ločil, takega, kot je bilo predlagano, sploh ne pozna:

    • Če Robbie poliva sok, mu ne recite: »Bodi previden«, ampak: »Kadar nalivaš sok v kozarec, drži plastenko z obema rokama.« (SP 2001)

    Helena Dobrovoljc, Peter Weiss (maj 2016)