Kako pisati ime »Merku« — s krativcem (Merkù) ali brez njega?



  • Vprašanje:

    V magistrski nalogi na muzikologiji hčerka piše o Merkuju. Razen v prvem sklonu -- pišemo z naglasom priimek Merku?

    Odgovor:

    Debat, ki so se lotevale naglasnega znamenja na Merkùjevem priimku, sem doživel že nekaj, vendar brez dokončnega rezultata. Kot nosilec priimka je predvsem pri Italijanih poskušal doseči, da priimek izgovarjajo (bolj) prav oz. da ga predvsem naglašujejo tako, kot ga (drugi) Slovenci. To je torej italijanski zapis naglasa, ki je vam zaradi italijanskih pravopisnih šeg najbrž blizu (tudi na italijanski tipkovnici). Slovensko bi bil korekten zapis (če bi se naglas seveda pisal tudi v nejezikoslovnem sobesedilu) Merkú, Merkúja itd., saj se u v priimku izgovarja kot dolg (kratek je v slovenščini na koncu besede, v izglasju, le v krajevnem prislovu/zaimku , ki se v narečjih izgovarja s polglasnikom, ali v zaimku "temù", če kdo naglašuje na ta način; s kratkim u v osnovi se izgovarja v slovenskem knjižnem jeziku tudi npr. krùh [kr#h], od rodilnika naprej krúha, ali kùp itd.).

    Pregledal sem Merkùjeve objave, ki jih imam pri roki, torej knjige: povsod (tudi v dvojezičnih knjigah) ima zapisan ù, v knjigi o priimkih "1300 primorskih priimkov" (Trst: Mladika, 2004, str. 65--67) dosledno tudi v stranskih sklonih. Tako, s krativcem na u, se je podpisal rokopisno tudi pod slovenski dokument pred kakimi desetimi leti ali recimo pod sliko v Jezikoslovnih zapiskih 13, v zborniku, ki mu je bil posvečen. Merkù sam očitno ni delal razlike v zapisu za slovensko občinstvo (kjer bi bilo praviloma brez naglasnega znamenja) in za druge, npr. Italijane (z naglasnim znamenjem).

    Tri možnosti imate:

    (1) Da pišete u s krativcem vedno, torej tudi v stranskih sklonih ali v pridevniku, ker je bilo tako v rabi tudi npr. v knjigi Josip Merkù Okoličanski bataljon: »Fatti di luglio – 1868«: gradivo za zgodovino Trsta, Trst: Mladika, 2002. O tem Merkùju je na ta način pisal Boris Pahor (v predgovoru, str. 5--6). Tako je pisal tudi sam Merkù v že omenjeni knjigi 1300 primorskih priimkov.

    Sam pišem krativec v priimku Merkù kot identifikacijski element in priznavam, da je vidni nosilec pri njem vztrajal morda zato, da je težavnemu sosedstvu nakazal italijanstvo priimka (ena kratka črtica, zapisana po italijansko -- pa kaj!) in si tako kupil mir pred kakimi prekrščevalci, ki bi ga zasliševali, od kod da je. Nikoli ga nisem o tem vprašal, ne vem, ali je kaj povedal ali napisal, je pa zelo povedno in dosledno ravnal. -- Ni pa mi jasno, ali naj vztrajam pri pisanju krativca tudi pri vsem njegovem sorodstvu, tudi če ga to recimo ne piše (več). Poskusil bi se pozanimati pri njih.

    (2) Da pišete u s krativcem samo v imenovalniški obliki Merkù, v drugih pa brez naglasnega znamenja. Ker ta u ni kratek, je nakazana premena skrajno problematična, naravnost neupravičena; v pravopisnem slovarju je zapisano Paternú -ja m ..., kar je korektno. V skladu s slovenskimi pravili bi moralo biti Merkú in v rodilniku Merkúja itd., seveda če bi naglas pisali, pa ga v Paternu, Obersnu ali Stegu zlepa ne (razen jezikoslovcev, kadar želimo ali moramo biti posebej pedagoški). Za stranske sklone in pridevnik ta način ne bo v skladu z nosilčevo voljo, saj na dihotomijo imenovalnik : vse drugo očitno ni pristajal. -- Spremembo končnice poznamo recimo v čeških/poljskih priimkih Majerová (kar pravopis zapoveduje brez naglasnega znamenja), rod. Majerove. Ali v im. Sarah in od rodilnika naprej Sare, v pridevniku Sarin, kar pravopis tudi dopušča. Priimki Kranjec, Kranjc in Kranjac imajo v rodilniku eno samo obliko – Kranjca.
    Ne vem, ali je v italijanščini možno, dopustno in v rabi ime konkretnega nosilca Gesù. (V špansko govorečih vsaj južnoameriških okoljih to gre. Marija je kot osebno ime živa tudi pri nas.) V slovenskem sobesedilu bi pisali Gesùja, izgovarjali [džezúja]. Primer iz slovenskega sobesedila:

    PIRAN -- Violina Giuseppeja Tartinija z začetka 18. stoletja, ki jo hranijo v Piranu, je ena od treh, ki naj bi jih imel ta virtuoz, in, kot kaže, edina, ki se je ohranila oziroma za katero se nedvomno ve, da je bila njegova. To, v kateri delavnici je bila izdelana, je kljub trem povojnim restavriranjem še vedno neznanka, te dni pa se je v Piranu mudil Bruce Carlson, svetovno priznani izvedenec za historična glasbila in skrbnik Paganinijeve violine cannone, ki jo hranijo v Genovi (izdelana je bila leta 1743 v delavnici Bartolomea Giuseppeja Guarnerija del Gesùja) ter njene kopije sivori iz 19. stoletja. Loteva se namreč znanstvene ekspertize Tartinijeve violine in tako lahko upamo, da bodo uganke okoli nje kmalu razrešene.

    Skratka: "Alternacija" ù : u ni najboljša rešitev, saj izhaja iz slabega poznavanja morfonologije slovenskega knjižnega jezika.

    (2a) Vabljiva je možnost, da bi od rodilnika naprej pisali ú, ne ù, vendar to ne bi bilo v skladu s slovenskimi pravopisnimi pravili: v imenovalniku se priimek Merkù izgovarja [merkú], z dolgim u. Tega (Merkù Merkúja) v pisnih besedilih še nisem zasledil.

    (3) Da tako kot v Paternu v nejezikoslovni rabi ne pišete naglasnega znamenja v nobeni obliki priimka. To ne bo v skladu z Merkùjevo izkazano voljo, se pa seveda lažje piše, saj na slovenski tipkovnici težje pridemo do črke ù, in ne bo v skladu s tistim, pri čemer je vztrajal vse svoje večjezično življenje na različnih področjih zanimanja. – V Enciklopediji Slovenije je zapisan kot Merku v imenovalniku. S tem so ga brez ostanka in naglasne navlake (ki jo mirne duše lahko pripišemo vplivu italijanskega okolja) sprejeli v slovensko narodno občestvo. Nerodno za razmišljanje v to smer je, ker je sam vztrajal pri pisanju krativca. Kaj nam je hotel povedati?

    Peter Weiss (september 2016)