×

Otrok se poganja s »poganjalčkom« ali »poganjavčkom«?



  • Vprašanje:

    Zanima me besedotvorni algoritem za besedo poganjalček.

    V dvomu sem namreč:
    Ali je pomanjševalnica poganjal-ček
    ali je poganjav-ček, podobno kot cepetav-ček.

    Sama se nagibam k manjšalnici poganjalček.

    Odgovor:

    Beseda poganjálček, ki v slovarjih slovenskega knjižnega jezika še ni zapisana, jo pa kot kolo, na katerem se malčki začenjajo učiti kolesarjenja, beleži Razvezani jezik, prosti slovar žive slovenščine, se piše na ta način, z l-jem, in je manjšalna oblika istopomenske besede poganjálec. Zadnje je izpeljanka iz glagola pogánjati, katerega podstavi je dodano obrazilo -álec, pa naj se to nanaša na človeka, ki je spodbujevalec razvoja, ali na napravo. Iz samostalnika poganjálec z manjšalnim obrazilom -ek dobimo besedo poganjálček. Do teh dveh novih besed smo prišli v zadnjih letih s pojavom novega predmeta.

    Besedo cepetávček, ki pomeni igračo v obliki lutke s premikajočimi se nogami in rokami, pa so že naši predniki ustvarili iz pridevnika cepetav in manjšalnega obrazila -ček. Pridevnikov na -av danes ne tvorimo več, so pa (več je o tem napisal Anton Bajec v Besedotvorju slovenskega jezika 2 leta 1952) iz glagolov: blebetav, cagav, godrnjav, jezikav, klepetav, kričav, laskav, odrezav, šepav, zaletav, zijav ..., pa tudi iz samostalnikov: dlakav, domišljav, godrnjav, hrapav, kilav, kuštrav, mršav, muhav, pegav, slinav, solzav, škrbav, žilav ... Iz teh pridevnikov na -av lahko tvorimo poimenovanja za moške ali ženske s takimi (lahko bi rekli podstavnimi) lastnostmi, pa tudi za predmetnost, ki se nanaša na podstavni pomen: slinavec je ‘mlad, nedorasel fant’, slinavka ‘žleza, ki izloča slino’, pegavka je ‘pegasta ženska’ in tudi neka vrsta morskega polža, poleg teh pa tudi godrnjavec in godrnjavka, šepavec in šepavka.

    Danes se pridevnikov na -av slabo zavedamo, zato bi zaradi enakega izgovora koncev samostalnika poganjalček in cepetavček potem tudi pisali kar enako, kakor koli že, vendar poganjavček in cepetalček ni prav (kljub samostalniku Svetlane Makarovič cepetalo, ki pa je tvorjen iz glagolske podstave in obrazila -lo). Torej: poganjalček in cepetavček.

    Če imamo te jezikovne pojave v zavesti in če kdaj pogledamo v slovarje, se nam ne more pripetiti nič hudega. Vendar je pred prevladujočo pisno prakso v slovarskem delu klonil celo zadnji Slovenski pravopis: ime jame v skalni steni nad Solčavo bi se v skladu s prej povedanim moralo pisati in izgovarjati Potóčka zijávka, tako kot druge jame (zijavke) v Zgornji Savinjski dolini ali po Slovarju slovenskega knjižnega jezika tudi ‘ženska, ki se (rada) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje’, žensko zijalo torej. Pridevnik zijav pomeni ‘tak, ki je razmeroma široko odprt’: zijava usta ali zijavo brezno. Pravopisni slovar ima ob neustreznem zapisu Potóčka zijálka implicitno določeno še, da se zijalka izgovarja samo z l, kar pa je v nasprotju z jezikovno resničnostjo. Za nameček pa pravopisni slovar navaja ustrezno zapisane oblike zijav, zijavec in zijavka. Zapis zijalka v imenu najdišča Potočka zijavka se je v tisku uveljavil že pred drugo svetovno vojno zaradi vplivnega raziskovalca Srečka Brodarja, ki je zapis žal hiperkorigiral. Nič čudnega, saj so bili samostalniki na -avec/-ivec ipd. še nekaj desetletij prej v Pleteršnikovem slovarju (1894–1895) prevladujoče pisani na ta način (npr. tudi bravec in častivec za današnji bralec in častilec).

    Peter Weiss (november 2016)