Sklanjanje priimka »Vuga«: Je odločitev za sklanjatev poljubna?



  • Vprašanje:

    Ali velja pravilo, da priimek lahko sklanjamo ali pa tudi ne, če se konča na samoglasnik -a (npr. Vuga), če je ta oseba moškega spola?

    Odgovor:

    Aktualni pravopis v poglavju o oblikoslovju določa, da so vsi priimki načeloma moškega spola. Kadar se končujejo na -a, jih lahko sklanjamo bodisi po 2. ali po 1. moški sklanjatvi, tj. Vuga, Vuge, Vugi, Vugo, o Vugi, z Vugo, ali Vuga, Vuga, Vugu, Vuga, o Vugu, z Vugom.

    Občasno se v rabi pojavlja tudi napačno sklanjanje po ničti sklanjatvi (verjetno pod vplivom sklanjanja priimkov na -a ob ženskih imenih), vendar izjemno redko -- v korpusu Gigafida je npr. en primer za Boštjanu Vuga in šest primerov za Boštjanu Vugi (ni pa nobenega za Boštjanu Vugu).

    Kadar se skladenjsko pojavlja priimek ob zvezi ženskega in moškega imena, npr. pri Barbari in Boštjanu Slugi/Slugu, se v primerih, ko je žensko ime bližje priimku, odločamo za upoštevanje bližine, torej pri Boštjanu in Barbari Sluga.

    Sklanjatev po 2. sklanjatvi je pri priimkih pogostejša, kar kažejo tudi v rabi pogosto rabljeni priimki, npr.: Janša*, Kafka, Golia, Trdina, Peterka, saj izredno redko izkazujejo npr. orodniške oblike 1. moške sklanjatve, očitno pogosteje pa orodniške oblike 2. moške sklanjatve:

    orodnik pojavitve v GF
    s Kafkom 0
    s Peterkom 5
    z Janšem 67
    orodnik pojavitve v GF
    s Kafko 26
    s Peterko 135
    z Janšo 2037

    Nekoliko drugače je pri izbranem sklonu za primerjavo pri osebnih imenih:

    orodnik pojavitve v GF
    z Mihom 323
    z Miho 560
    z Lukom 225
    z Luko 1185

    Tina Lengar Verovnik, Helena Dobrovoljc (november 2016)