Posebnosti pri zanikanem rodilniku



  • Vprašanje:

    Pišem diplomsko nalogo na temo zanikanega rodilnika. Skozi čas, v razvoju jezika in v pogovoru dajalnik in rodilnik izginjata in njuno vlogo prevzema tožilnik. Jezik se čedalje bolj poenostavlja. Zanima me, kako bi vi zapisali naslednje stavke:

    Grem po vino. ali: Grem po vina.
    Učim se slovenščino. ali: Učim se slovenščine.
    Ne smeš brati knjige ali: Ne smeš brati knjigo.

    In podobni primeri.

    Potem pa še malo drugačen primer. Ali bi dvakrat zanikali tale stavek, ali je enkrat dovolj: Ne smem ne brati knjige/knjigo. Ali mora biti po Vaše pomožnik zanikan ali ne.
    Zanima me, zakaj tako menite, in Vas prosim, če svoje odgovore lahko utemeljite.

    Odgovor:

    Kar se tiče pisanja vaše diplomske naloge, boste morali relevantne vire seveda proučiti sami. Verjetno imate literaturo že zbrano, za vsak primer pa nekaj namigov:

    • Anton Breznik, 1943: Stavčna negacija v slovenščini
    • Majda Kaučič Baša, 1982: Rodilnik zanikanja. Slavistična revija 30/1982
    • Žiga Pirnat, 2011: Iztožilniški rodilnik ob zanikanih prehodnih glagolih v baltoslovanščini : diplomsko delo

    Pri izjavah tipa "Skozi čas, v razvoju jezika in v pogovoru dajalnik in rodilnik izginjata in njuno vlogo prevzema tožilnik. Jezik se čedalje bolj poenostavlja" je potrebna previdnost, zlasti kar zadeva "poenostavljanje" jezika. Jezikovna sredstva namreč vedno služijo nekemu namenu, izražajo določeno vsebino ali razmerje – dokler eno ali drugo obstaja in je med jezikovnimi uporabniki prepoznano.

    Pri rodilniku konkretno to velja zlasti za partitivnost (stanje oz. dejanje česa ne zajema v celoti, ampak le delno, npr. dovolj/premalo vode; denarja; moči ali najesti se mesa/napiti se vina). Njeno dojemanje in s tem uporaba rodilnika sta se skozi čas vsaj do neke mere spreminjala glede na razumevanje, ali je kaj z dejanjem zajeto povsem v celoti (in se torej rabi tožilnik) ali ne (in se torej rabi partitivni rodilnik); tako se je npr. vse do 19. stoletja za glagoli v namenilniku uporabljal rodilnik, vendar so tudi ti glagoli sami stali (skoraj) le v nedovršniku, kar je pomenilo manjšo verjetnost, da bi dejanje predmet zajemalo v celoti (npr. Šel je kosit [NEDOV.]trave).

    Partitivnost še posebej zadeva snovne oz. neštevne samostalnike, delno tudi samostalnike, ki se lahko dojemajo kot del večje celote, čeprav večinoma ob hkratni možnosti rabe tožilnika, npr. Dajte mi vode/-o ali Dajte mi jagod/jagode glede na Dajte mi krožnik/krožnika. Pri tem je treba opozoriti, da ob rabi rodilnika pomen najverjetneje ni enak kot ob rabi tožilnika: v prvem primeru si lahko predstavljamo delež od neke nedoločne večje celote (npr. vodo sploh, kakor jo že imate; jagode od teh, kakor jih že imate), medtem ko tožilnik vsaj do neke mere bolj implicira to, kar je že vidno/prisotno, s pogledom zajeto v celoti (v angleščini bi v tem primeru uporabili določni člen the), npr. vodo/jagode, ki stoji(jo) na mizi.

    Partitivnost ima (izvorno) pomembno vlogo pri rabi rodilnika ob zanikanju (več o tem v Prinat 2011), saj je za dejanje, pri katerem je zanikan njegov obstoj, v razumevanju verjetneje predvidevati, da česa ne bo zajelo v celoti. Mimogrede: ob zanikanju, zlasti v velelniku, je verjetnejša tudi raba nedovršnika, kar podobno kot v primeru nekdanje izključne rabe rodilnika za izrazito prevladujočimi nedovršniki v namenilniku še dodatno prispeva k temu, da dejanje česa ne zajema v celoti.

    Po tem uvodu, ki lahko pojasni tudi marsikaj v vaših vprašanjih, sedaj h konkretnim odgovorom nanje:

    1 Grem po vino/-a.
    Tu gre za vprašanje vezave predloga po, ki se v slovenščini veže ali s tožilnikom ali z mestnikom (prim. po), z rodilnikom pa ne. V vašem primeru gre za pomen 'za izražanje premikanja z namenom, da pride oseba, stvar na cilju na izhodiščni položaj premikanja', ki se veže s tožilnikom. S predmetom v ednini se poved torej pravilno glasi: Grem po vino. S potencialnim predmetom v množini (zlasti če bi šlo za različne vrste vin) pa Grem po vina, vendar je to seveda tožilnik, ne rodilnik.

    2 Učim se slovenščino/-e.
    V tem primeru gre za vprašanje – vsaj globinskega, implicitnega – dojemanja partitivnosti, kot smo ga opisali zgoraj. Podobno kot zgoraj imamo možnost uporabiti tako rodilnik kot tožilnik, pri čemer se zdi tu pomenska razlika med obema rabama nekoliko manj otipljiva kot v zgornjih primerih. Kljub temu si lahko ob tožilniku načeloma predstavljamo nekoliko večjo konkretiziranost (npr. Učim se slovenščino na tečaju/v jezikovni šoli/za izpit), ob rodilniku pa nekoliko manjšo (npr. Ali se zadnje čase s čim ukvarjaš? Ja, učim se slovenščine; slovenščine se je prijetno učiti).

    3 Ne smeš brati knjige/-o.
    S tem vprašanjem se (ob drugih) v svoji razpravi Stavčna negacija v slovenščini (1943) ukvarja A. Breznik. Od slovanskih jezikov sta zahtevo po rabi predmeta v rodilniku namesto v tožilniku ob zanikanju dejanja, ki na predmet prehaja, v polni meri ohranili slovenščina in poljščina. Vprašanje je, do kam seže zanikanje dejanja, kadar je zanikano jedro glagolske zveze z nujnim dopolnilom (npr. ne smeš), kot to velja za naklonske glagole, ne pa samo dopolnilo (npr. brati). Za te primere Breznik ugotavlja, da zanikanje "seže čez", torej da se zanikanje glagolskega jedra prenese tudi na nedoločniško dopolnilo, to pa pomeni rabo rodilnika. Podobno kažejo podatki o rabi rodilnika namesto tožilnika ob zanikanih naklonskih glagolih v sodobnih besedilnih korpusih, npr. Gigafidi. Tako se poved pravilno glasi: Ne smeš brati knjige. Raba v tožilniku je potencialno mogoča, če tej povedi sledi druga, ki pove, kaj se lahko bere namesto knjige – kar pa implicira, da ni zanikano samo dejanje, temveč predmet (Ne smeš brati knjigo, ampak le revijo = bereš lahko ne knjigo, ampak revijo). Vsekakor pa se slovenščini tudi ob globinskem zanikanju ne dejanja, temveč predmeta, to na površinski ravni izraža z zanikanjem dejanja (več o tem Kaučič-Baša 1982), kar pomeni, da je raba rodilnika najmanj priporočljiva, če ne normativno celo edina primerna.

    3.1 Ne smem ne brati knjige/-o
    V tem primeru ob dvojnem zanikanju pomen ni isti kot brez njega – brez zanikanja gre (tudi glede rabe rodilnika) za primer iz zgornje točke, pri dvojnem zanikanju pa bi pomen povedi verjetno lahko parafrazirali takole: "Ni mi dovoljeno, da ne bi bral knjige" ali še bolje "Moram/dolžen sem brati knjigo". Raba rodilnika je glede na zanikanje tudi nedoločniškega dopolnila (ne brati) naklonskega glagola ustrezna, ji pa – kot vidimo v parafrazah – vsebina povedi nasprotuje, saj gre dejansko za obveznost branja knjige (torej trdilnost). To do neke mere opravičuje potencialno rabo tudi tožilnika.

    Kot vidimo, je raba rodilnika ob nikalnosti ali ob partitivnosti (pri trdilnosti) sorazmerno kompleksna problematika, pri kateri moramo vedno natančno analizirati razmerje med globinsko in površinsko ravnjo, med vsebino povedi in sredstvi, s katerimi je izražena.

    Domen Krvina (december 2016)


Prijavite se za odgovor