Prislov ali pridevnik?

V delovnem zvezku za slovenščino sem prebral naslednjo poved:

Zakaj je dandanes še pomembneje kot v preteklosti, da poznamo več jezikov?

Avtorica je uporabila prislov pomembneje in ni mi povsem jasno, zakaj v tem zgledu ni pravilen pridevnik pomembnejše. Vem, da to ni zelo specifično vprašanje, pri katerem mi jezikovni priročniki ne bi kaj prida pomagali, vendar sem tudi pogledal v priročnik Za lepo domačo besedo Janeza Gradišnika, v katerem avtor navaja podobno rabo kot napačno:

Še pomembneje je to, da je država tudi vojaško močna.

Pojav, da osebkovo funkcijo prevzame le nedoločnik oz. osebkov vsebinski odvisnik, je mogoče opazovati v več slovanskih jezikih, v katerih srednjespolski abstraktni osebek (v zaimku to) ni nujno izražen, npr. v poljščini Dobrze, że jesteś. (Dobro (je), da si tukaj), kar je drugače kot npr. v angleščini IT is good to/that ali nemščini ES ist gut zu/dass.

Če dodamo k skladenjski utemeljitvi še pravopisno-leksikalni vidik, lahko rečemo, da iz oblike v večini primerov ni mogoče neposredno sklepati, ali gre za pridevniško ali prislovno obliko. Poleg tega pa sta ti marsikdaj dejansko prekrivni. Prim. Slovenski pravopis 2001 (člen 990https://fran.si/134/slovenski-pravopis/datoteke/Pravopis_Pravila.pdf):

Priponska obrazila za stopnjevanje pridevnikov Prislovi iz primernikov so enaki obliki za srednji spol [poud. a.], če pa se končujejo na -jše, -šje, -žje, -čje, se zadnji soglasnik navadno lahko tudi izpušča: ljubeznivejše/ljubezniveje, slajše/slaje, nižje/niže, stilno globočje/globoče (vendar samo krajše, jačje).

Podobno ugotavlja tudi Toporišič v Slovenski slovnici (izd. 2004), str. 409:

Prislovi primerniške stopnje (in po njih tudi presežniške) so iz ustrezne stopnje pridevnika, imajo pa večinoma po dve obliki [poud. a.]: eno enako obliki primernika (hujše, čistejše, višje), drugo, ki nima š za j (huje, čisteje) ali pa ne j za č ž š (više). V zbornem jeziku so bolj v rabi oblike brez š oz. j, v knjižnem in neknjižnem pogovornem jeziku pa narobe. V SSKJ se daje prednost oblikam nižje, višje, tišje, bolje.

Čeprav torej strogo ločevanje med pridevniško oziroma prislovno obliko v tem primeru niti ni mogoče, si v nekaterih primerih lahko pomagamo tudi z drugimi jezikovnimi kazalniki (npr. naglasno mesto je pri prislovu na končnici, pri pridevniku na osnovi):

[Delati / To, da se dela] je težkó : [Delo] je têžko. [Trpeti / To, da se trpi] je hudó : [Trpljenje] je húdo. Hudó/grdó je, [da se to dogaja] : [Tako dogajanje] je húdo/gŕdo.

Pri tem naj opozorimo še, da izpust zaimka to na pomensko razločevanje v smislu konkretnega nanosnika ne vpliva. Zaimek to je namreč v vlogi odnosnice, ki je izpustljiva. Njegova prisotnost na interpretacijo, da gre za pridevniško obliko (ali zahtevo, da se mora rabiti le ta oblika) torej nima vpliva. To je vidno tudi iz zgornjih zgledov.

V vsakem primeru je v tipu stavka, ki ga navajate in kot na citiranem mestu piše J. Toporišič, slovnično ustrezna raba tako oblik primernika pomembneje kot pomembnejše, le da so v knjižni slovenščini oblike prvega tipa bolj ustaljene.

Preberite tudi odgovor »Prislov v povedkovem določiluhttps://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/5271/prislov-v-povedkovem-dolo%C4%8Dilu«.

Domen Krvinahttps://isjfr.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/domen-krvina-sl, Janoš Ježovnikhttps://isjfr.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/janos-jezovnik-sl, Dejan Gabrovšekhttps://isjfr.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/dejan-gabrovsek-sl (april 2025)

Odgovor je bil pripravljen v sklopu projekta »Delimo (si) slovarje: Fran in Franček«, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

OBLIKOSLOVJE prislov oblikoslovje pridevnik prislov primernik

Sklanjanje samostalnikov druge ženske sklanjatve