Besednovrstna umestitev besede »natanko«



  • Vprašanje:

    Zanima me, ali je beseda natanko v povedi Letos mineva natanko 400 let od smrti Shakespeara prislov ali členek?

    Odgovor:

    Vsaka slovnica (lahko) rešuje vprašanje besednih vrst drugače; da zmeda ni prevelika, pa skrbi jezikoslovna tradicija. To ni značilno samo za slovenske slovnice, ampak za interpretacijo besedja v slovnicah tako rekoč vseh jezikov.
    Uvrstitev posameznih besed v besedne vrste se je v slovenskih slovnicah spreminjala že od samega začetka. Tu namreč ne gre za vprašanje, kaj je prav in kaj narobe, ampak za vprašanje, katere kriterije slovničar postavi, ko razporeja besedno gradivo v besedne vrste.
    Adam Bohorič (1584) tako ločuje naslednje besedne vrste: ime (nomen), zaimek, glagol, deležnik, prislov, veznik, predlog in medmet. Ime deli na lastno (proprium) in občno (appellativum), slednjega pa na samostalnik (substantivum) in pridevnik (adiectivum). Pod imenom obravnava tudi števnike ter (določni in nedoločni) člen.
    Marko Pohlin v prvi izdaji svoje slovnice (1768) ločuje ime (= samostalnik in pridevnik), števnik, zaimek, glagol, predlog, prislov, medmet in veznik, v drugi izdaji (1783) pa jim v samostojnem in drugim besednim vrstam enakovrednem poglavju doda še deležnik kot »posebno vrsto pridevnika«. Člen (določni in nedoločni) obravnava v okviru imena.
    Ožbalt Gutsman besednim vrstam ne posveča kakega posebnega premisleka. V prvem delu slovnice opiše (določni in nedoločni) člen, samostalnik, pridevnik, števnik, glagol in predlog, tem pa v drugem delu (pri skladnji) doda še opis prislova, veznika in medmeta.
    Jernej Kopitar (1809) utemelji delitev besednih vrst, ki je bila precej vplivna: (določni in nedoločni) člen, samostalnik, pridevnik, števnik, zaimek, glagol, prislov, predlog in medmet. Tem besednim vrstam nato doda Valentin Vodnik (1811) še deležnik kot samostojno besedno vrsto. Kopitarjeva in Vodnikova delitev se nato tako ali drugače ponavljata tudi v slovnicah naslednjih nekaj desetletij.
    Novo delitev, ki se je v šolah obdržala več desetletij, je vzpostavil Anton Janežič (1854): v svoji slovnici ločuje imena (samostalniki, pridevniki, števniki), glagole in »členke« (tj. nepregibne besedne vrste: prislovi, predlogi, vezniki, medmeti).
    Anton Breznik (1916) ločuje šest glavnih besednih vrst: samostalnik, glagol, pridevnik, števnik, zaimek in »členek«. Pod »členke« uvršča prislov, predlog, veznik in medmet.
    Slovnica štirih (1956), na podlagi katere je nastajal SSKJ, je ločevala naslednje besedne vrste: samostalnik, pridevnik, zaimek, števnik, glagol, prislov, predlog, veznik in medmet.

    Premik v pojmovanju besednih vrst je nato naredil Jože Toporišič (1976/2000), ki ločuje naslednje besedne vrste: samostalniška beseda, pridevniška beseda, glagol, prislov, predikat, predlog, veznik, členek in medmet. Samostalniška beseda v tej slovnici vključuje samostalnike, posamostaljene pridevniške besede in samostalniške zaimke, pridevniška beseda pa pridevnike, števnike in pridevniške zaimke. Med neosebne glagolske oblike šteje deležja, deležnike, glagolnik, nedoločnik, namenilnik.
    Več o zgodovini besednih vrst na Slovenskem lahko preberete na www.fran.si/slovnice-in-pravopisi.

    Vse do slovnice Jožeta Toporišiča je bil torej členek obravnavan kot posebna vrsta prislova. Slovarji se običajno naslanjajo na slovnico, ki je v času nastanka prvih gesel posameznega slovarja najbolj aktualna. Le redko se odločijo za odstop od te prakse, a ga vedno ustrezno pojasnijo. V slovarjih in pravopisnih priročnikih ima namreč besednovrstna oznaka praktičen pomen, saj uporabnika usmerja k boljšemu razumevanju besede.

    Kaj je torej beseda natanko v vašem primeru?
    Po slovnici Jožeta Toporišiča (in posledično v novejših priročnikih) je členek, po starejših slovnicah (in posledično v starejših priročnikih ali v priročnikih, kjer ločevanje členkov od prislovov ne bi bilo smiselno) pa je posebna vrsta prislova.
    Ker je v slovenščini takšnih besed razmeroma veliko, se bo členek v slovenskih slovnicah (in posledično v novejših priročnikih) verjetno obdržal kot samostojna besedna vrsta. V francoščini je takšnih besed na primer precej manj, zato tam členka večinoma ne ločujejo od prislova: tako v slovnicah kot v priročnikih.

    Kozma Ahačič (januar 2017)