Zloženke s števnikom: »dvoleten« nasproti »dveleten«

[Moderator]

Vprašanje:

Ali obstaja pravilo, po katerem se ravnamo, ko se odločamo med dve- in dvo- in tri- in tro-?
Ob strani razmišljam še o tem, kdaj je upravičena raba četvero- (četveroboj) nasproti štiri- (štirisobno). Ali je stanovanje, ki ima vse štiri sobe različnih namembnosti, četverosobno (koliker sob?), če ima od tega dve spalnici, pa štirisobno (koliko sob?)?

dvó.. prvi del podr. zlož. (ọ̑) dvóbòj, dvóglásje; dvóbárven, dvócéven
dvo.. prvi del podr. zlož. dvobojeválec, dvožívka; dvolíčen, dvoúmen

dvé..1 prvi del podr. zlož. (ẹ̑) dvéléten, dvéúren
dvé..2 del sklopa dvésto
dve.. prvi del podr. zlož. dvelétka

Odgovor:

Hiter pregled slovarskih priročnikov kaže, da močno prevladujeta dvo- in tro-.

SSKJ in SP 2001 npr. navajata le štiri zloženke s prvo sestavino dve- (dveleten, dvetretjinski, dveuren in dveletka), tudi te pa imajo dvojnice z dvo- (razen dvouren, ki ga v slovarjih ni). Glede pogostnosti gradivo v korpusu Gigafida kaže, da je dveleten (13.500 pojavitev) uporabljen štirikrat pogosteje kot dvoleten (3400 pojavitev), dvotretjinski (3500 pojavitev) je skoraj dvakrat pogostejši od dvetretjinski (2000 pojavitev), dveuren pa sicer res prevladuje, a je v besedilih tudi dvouren precej pogost (1000 pojavitev), zato bi ga kazalo uvrstiti v priročnike. Samostalnik dveletka (7 pojavitev) oz. dvoletka (3 pojavitve) iz rabe očitno odhaja, saj je v obeh oblikah izjemno redek.

Podobno je pri tri-, le da je navedenih primerov v obeh priročnikih več, nekateri so (za razliko od zloženk z dve-) v korpusnem gradivu tudi brez izkazanih dvojnic s tro-, npr. tricilindrski, tričetrtinski, triuren.

Pri četvero- in štiri- lahko ugotovimo, da je prvi v korpusu Gigafida veliko redkejši kot drugi. V nekaterih primerih se pojavljajo dvojnice, največkrat je pogostejša oblika s štiri-, npr. (vrstni red po pogostnosti):
štiriglav in četveroglav (199 : 75)
štirikotnik in četverokotnik (288 : 193)
štirinožec in četveronožec (1703 : 64)
četveroboj in štiriboj (632 : 2)
četverovprega in štirivprega (91 : 69)
četveromeja in štirimeja (11 : 2)
le pri četverozvok ni dvojnice s štiri-. Korpusno gradivo pa ne potrjuje vaše teze, da bi lahko šlo pri četverosoben in štirisoben za pomensko razliko; oblike četverosoben v korpusu sploh ni.

Ugotovimo lahko torej, da so pri tvorjenju zloženk produktivnejši dvo-, tro- in štiri-, zloženke z dve-, tri- in četvero- pa imajo večinoma dvojnice. Zdi se, da je izbira vsaj deloma povezana tudi s časom nastanka zloženke (npr. četverovprega; člen četvero- v novih zloženkah se umika členu štiri-), odsotnost dvojnic pa z ustaljenostjo strokovnega izrazja (tričetrtinski, četverozvok).

Tina Lengar Verovnik (januar 2017)