Slovensko ime Marguerite de Valois je Margareta Valoijska

Moderator

Vprašanje:

Pri slovenjenju imena francoske kraljice Marguerite de Valois sem se ravnala po pravopisu, ki za to vladarsko družino predpisuje oznako valoiski. Vendar vidim, da je precej bolj uveljavljena raba imena Margareta Valoiška.
Katera oblika bi bila torej bolj ustrezna?

Odgovor:

Ime pokrajine v severni Franciji in po njej francoske vladarske rodbine je Valois [valwá]. Končni zapisani s v njem se ne izgovarja, enako kot se ne še v nekaterih drugih francoskih krajevnih imenih (Chartres, Cannes, Nantes, Rennes, tudi severnoameriško zemljepisno ime Illinois je prvotno francosko). V teh primerih v slovenščini tvorimo pridevnike iz izgovornih osnov:

Chartres [šártər] – chartrski [šártərski],
Cannes [kán] – canski [kánski],
Nantes [nánt] – nántski,
Rennes [rén] – rénski,
Illinois [ílinoj] – illinojski [ílinojski] (ne illinojški) in tako tudi
Valois [valwá] – valoijski [valwájski] (ne valoiški).

Imena pripadnikov rodbin, ki se pišejo npr. Valois, Habsburg, lahko tvorimo na dva načina:

(1) iz pridevniške osnove, ki naj bi bila navadno identična običajni pridevniški na -ski, tj. Valois – valoijski – Margareta Valoijska, Habsburg – habsburški – Friderik Habsburški,

(2) drugo pa so samostalniške tvorbe, ki jih navadno ne uporabljamo v funkciji stalnih pridevkov ob imenu v funkciji priimka, temveč pogosteje v množinski obliki (Valoijci, Habsburžani, redkeje Henrik Valoijčan), npr.:
Zadnjega Valoijca, Henrika III., so ubili leta 1589.
Zadnji se je po starem obredu leta 1414 ustoličil Habsburžan Ernest Železni.

Pri tem se pojavljajo težave zlasti pri tistih priimkih, ki so enaki pokrajinam, npr. Anjou/Anžu, kjer je poslovenjeno ime rodbine Anžuvinci, pridevniki pa se ne držijo sistema anžuvinski nasproti anžujski, temveč tudi kot stalni pridevki vse pogosteje namesto normiranega Anžuvinski nastopa pridevnik iz zemljepisnega imena Ažujski (Vse to so ostanki prvotne palače, ki jo je zgradil Charles Robert Anžujski v zgodnjem 14. stoletju.).

Pridevnik, ki se nanaša na Valoijce ali Valoijke in na pokrajino ali rodbino Valois, je torej valoijski (kar v slovarskem delu piše tudi SP 2001), zato je ustrezno edino Margareta Valoijska [valwájska].

Napaka izvira iz nepoznavanja francoskega izgovora osnovnega imena in se ji ni treba preveč čuditi, saj se slovenski knjižni jezik pri drugem francoskem neizgovarjanem končnem soglasniku, g v krajevnem imenu Strasbourg, pri tvorjenkah požvižga na teoretično kar trdno pravilo. Tu bi izgovorna osnova [strazbúr] (tudi po slovenskem pravopisu brez končnega [g]) lahko dala edino pridevnik strasbourski [strazbúrski] ter prebivalski imeni Strasbourčan in Strasbourčanka. Ker pa je bilo mesto nekdaj pod Nemčijo in zato tudi pri nas še dolgo potem imenovano z nemškim imenom Straßburg [štrázburg-], se tudi po pravopisu v izpeljankah iz Strasbourg upošteva sicer neizgovarjani zapisani končni g: pridevnik je strasbourški, prebivalci so Strasbouržani in prebivalke Strasbouržanke.

Peter Weiss, Helena Dobrovoljc (januar 2017)