Logicizem v jeziku: izbira priponskih obrazil (-alo, -ilo nasproti -nik)



  • Vprašanje:

    Zakaj je v slovenskem jeziku takšen nered pri končnicah besed?

    Končnica -lo označuje neko preprosto pripravo, kakor recimo grebálo, druge besede pa izražajo mehanske naprave, pa se jim pristavlja ista končnica -lo, npr. letálo, vozílo, plovílo.

    Zakaj ne letálnik, vozílnik, plovílnik?


    Odgovor:

    Tako kot pri drevesnih letnicah lahko ugotavljamo starost drevesa in dogajanje v njegovi okolici, tako morfemi leksikalnih enot pričajo o času njihovega nastanka in vključitve v jezik. Če bi želeli urediti jezik tako, kot predpostavljate, da bi po logiki moralo biti, potem bi morali izbrisati vse »anomalije«, ki so rezultat rednega razvoja v starejših jezikovnih plasteh in ki jezik, kot ga dojemamo z današnje perspektive, odmikajo od idealiziranega sistema. Jezikoslovje kljub posameznim dogovornim področjem (npr. pravopisna pravila za rabo velike in male začetnice, pisanje skupaj ali narazen, deloma tudi strokovna terminologija …) spoštuje odločitve in prakso ter izročilo jezikovne skupnosti, saj je slovenščina naravni jezik in vse našteto jo ločuje od umetnih jezikov.

    Priponski obrazili -alo in -ilo uporabljamo tako za tvorbo poimenovanj naprav kot tudi za človeških vršilcev dejanja pa tudi drugih pomenskih kategorij npr.:

    • človeški vršilec (gobezdalo)
    • nečloveški vršilnik (godalo, strašilo, rezilo)
    • snov (belilo)
    • popredmeteno dejanje (berilo, posojilo)
    • dejanje (vračilo)

    Priponsko obrazilo -nik uporabljamo v poimenovanjih človeških vršilcev dejanja in naprav, redko tudi prostorov:

    • človeški vršilec (čarovnik, voznik, zdravnik)
    • nečloveški vršilnik (sokovnik, glavnik, tiskalnik)
    • prostor (hodnik, senik)

    Uporaba določenega obrazila je v določenem obdobju omejena na določene pomenske kategorije, ki so si med seboj sorodne. Dosedanji poskusi, da bi jezik urejali tudi z vidika izbire ali izreke besedotvornih obrazil, npr. ločevanje svojine (pri neživih tudi le povezanost s podstavo) in snovnosti, kakor je v ajdov kruh (snovnost) in ajdina žetev (svojina); ali drsálka [drsáuka] ‘ženska, ki drsa’ nasproti drsálke [drsálke] ‘obutev za drsanje’, se kljub poskusom kodifikacije v rabi niso uveljavile.

    Če povzamem: Vaša želja po poenostavitvi obstoječega, v tisočletjih nastalega jezikovnega sistema je razumljiva, še zlasti, če želite jezik poučevati. A takih posegov v živem jeziku, kot je slovenščina, ni mogoče uveljaviti, saj imajo vsi živi jeziki svojo dediščino, ki jo prilagajajo novim razmeram v daljšem časovnem obdobju, pri čemer jezik vedno ohranja ostaline iz preteklih dni. Logicistično urejen jezik je torej lahko samo umetni jezik, kot je npr. esperanto.

    Helena Dobrovoljc, Marko Snoj (februar 2017)