Sklanjanje priimkov na -ac: »Jugovac«, »Blaževac«



  • Vprašanje:
    Zanima me sklanjanje priimkov, ki se končajo z -vac, npr. Jugovac, Blaževac ipd. Izpostavljam orodnik.
    Če bi priimek sklanjala na način z Jugovcem ali z Blaževcem, se bojim, da bi sogovornik sklepal, da gre za priimek Jugovec ali Blaževec in ne za Jugovac ali Blaževac.

    Nisem slovenistka ali slavistka, a laično dvomim, da bi imela različna priimka enak orodnik.

    Odgovor:

    V slovenščini polglasnik (in tudi druge neobstojne samoglasnike), ki izginja ob pregibanju, zapisujemo z e (Leskovec Leskovca), redkeje z i (Lajovic Lajovca), v prevzetih besedah pa tudi z a (Jakac Jakca) ali o (Dudok Dudka).
    Pravilo Slovenskega pravopisa 2001 v členu 715 pravi, da »če tuje besede prevzamemo s polglasnikom, z njimi praviloma ravnamo kot v slovenščini«, kar velja še zlasti za imena iz slovanskega jezikovnega okolja: Čapek Čapka, Jakubec Jakubca, Havránek Havránka, Kragujevac Kragujevca, Jasenovac Jasenovca. Enako velja za priimke na -ac. Na portalu Fran je objavljen Kostelski slovar, v katerem najdete priimke Padovac, Bukovac, ki jih tudi v narečju pregibamo z neobstojnim polglasnikom. V orodniku torej pregibamo z Jugovcem in z Blaževcem, ne glede na to, ali se priimek glasi Jugovec ali Jugovac, Blaževec ali Blaževac.
    Pri tem torej ne moremo slediti načelu rekonstrukcije in nadaljnjega razlikovanja osnovnih oblik (-ec – -ac).
    Omenimo še, da se pri nekaterih lastnih imenih s hrvaškega jezikovnega okolja občutek polglasnika res izgublja, npr. knjižno pregibanje Bakar Bakra zamenjuje pogovorno Bakar Bakarja, podobno tudi pri Zadar zadarski namesto normativno ustreznega zadrski. Drugačna izjema so angleški govorjeni polglasniki za pisani o v besedah kot Washington, Stevenson, ki jih v knjižni slovenščini nadomeščamo z obstojnim govorjenim o: Washingtona, Stevensona.

    Zaradi dvoma, izraženega v vprašanju, da se iz orodniške oblike z Jugovcem ne ve, ali gre za osnovno obliko Jugovec ali Jugovac, naj dodamo še dejstvo, da moramo osnovne, imenovalniške oblike poznati od kod drugod – ne moremo jih vedno kar preprosto izpeljevati iz stranskosklonskih, v katerih različne imenovalniške oblike lahko sovpadejo. V orodniški obliki (imena in) priimka s (Sašem) Kranjcem je imenovalniška oblika ali Kranjec ali Kranjc ali Kranjac (ter ali Sašo ali Saša ali Saš): uporabljamo tisto, ki velja za konkretnega nosilca. Vidimo torej, da lahko različne imenovalniške oblike sovpadejo v eno samo orodniško obliko.

    Helena Dobrovoljc, Peter Weiss, Marko Snoj, Tina Lengar Verovnik (februar 2017)