Zapis datuma z besedo



  • Vprašanje:

    Zanima me, kako se v slovenščini pravilno z besedo izpiše datum na koncu uradnih dokumentov (raznih sklepov, sporazumov ipd.)

    V našem priročniku imamo trenutno zapisano, da se navede takole:

    V pogodbah, mednarodnih sporazumih ipd. je z besedami izpisan cel datum:
    V Bruslju, dne štiriindvajsetega marca leta dva tisoč deset, v dveh izvirnikih v angleškem jeziku.
    Sestavljeno v Bruslju, dne šestega julija leta dva tisoč deset, v dveh izvodih v angleškem jeziku.

    Gre za dobesedni prevod iz angleščine, v katerem sta izrecno izpisana dan in leto, primer:

    Done at Brussels, on the twenty-third day of June in the year two thousand and sixteen

    Glede na to, da velika večina drugih jezikov EU izpušča dan in leto (tudi vsi "veliki" jeziki, FR, DE, NL, nekateri ohranjajo leto, npr. HR in ES, obe besedi pa npr. ohranjajo Čehi), in glede na to, da je načeloma beseda "dne" v takšnih primerih nepotrebna (vir: Monika Kalin Golob – O dopisih: predlog za standardizacijo, str. 32) in da je tudi sicer ne uporabljamo (pri datumih, ki niso izpisani z besedo), menim, da bi lahko obe besedi izpustili, vsekakor pa vsaj besedo dne. Kaj menite vi?



    Odgovor:

    V primeru

    »Sestavljeno v Bruslju, dne šestega julija leta dva tisoč deset«

    je slog res neznansko slavnosten: k dosledno z besedo (namesto s številkami) zapisanim števnikom spada tudi pridevnik s predlogom pred krajem sestavljeno v, potem pa še napovedni določnici dan in leto. (V pomembnejših latinskih listinah sta se nekdaj podatek o kraju in času začela z latinskim deležnikom datum v pomenu ‘dano, izdano, zapisano’; kot samostalnik to v slovenščini danes pomeni podatek o dnevu, mesecu in letu.)

    V tem, slavnostnem tipu besedila se res lahko najprej izpusti podatek Sestavljeno pred krajem nastanka zapisa (tako da ostane le »V Bruslju«), potem pa lahko pogrešamo leto in dne; drugačno zaporedje pri opuščanju bi bilo nenavadno. Tako pridemo do lahkotnejše in priporočene oblike, ki je zapisana tudi v vprašanju:

    • V Bruslju, šestega julija dva tisoč deset

    Kot zanimivost: letnico so nekdaj zapisovali kot vrstilni števnik, kar je danes z besedo zapisano videti starinsko:

    • V Ljubljani, dne devetnajstega septembra tisočdevetstopetindevetdesetega leta

    V običajnih dopisih in zapisih lahko mestniško obliko kraja danes nadomestimo z imenovalniško, vrstilna števnika ustrezno zapišemo s številkama, mesec pa v rodilniku (v prej zapisanih primerih je to obvezno, ker se datum začne z besedo dne) ali imenovalniku; s številko (vrstilnim števnikom) se lahko zapiše tudi mesec, pri čemer pa je rimska številka slaba izbira:

    • Bruselj, 6. julija 2010
    • Bruselj, 6. julij 2010
    • Bruselj, 6. 7. 2010

    Če opustimo zapis kraja, se lahko zgodi, da bo na začetku povedi stal vrstilni števnik, ki izraža zaporedni dan v mesecu. Potem imamo več možnosti: začnemo z besedo dne (kar je nenadoma malce privzdignjeno, sploh ko je glasno prebrano), števnik za dan v mesecu izpišemo z besedo, vendar mora biti v tem primeru tudi mesec zapisan z besedo, ali pa dan v mesecu preprosto zapišemo s številko:

    • Dne 6. julija so ... ali Dne 6. 7. so ...
    • Šestega julija so ... (ne pa: Šestega 7. so ...)
    • 6. julija so ... ali 6. 7. so ...

    Peter Weiss (februar 2017)


Prijavite se za odgovor