Pisanje osebnih imen z velikimi črkami



  • Vprašanje:

    Osebna imena (Ime Priimek) se pišejo z veliko začetnico. Ali je osebno ime dovoljeno pisati tudi kako drugače, na primer s samimi velikimi črkami (IME PRIIMEK), kot to redno pišejo na položnicah in njihovih kuvertah ter podobno?

    Kolikor razumem Slovenski pravopis (člen 41) je zapis osebnega imena z velikimi začetnicami edini možen, saj se same velike črke - smiselno v zvezi z vprašanjem - uporabljajo za poudarjanje besedil ali posameznih besed v njih (člen 117). Ne zdi se mi potrebno, da bi na kuvertah, dopisih, sklepih in podobnem bilo potrebno poudariti osebno ime, ki je že poudarjeno, saj se za razliko od ostalega teksta piše z velikimi začetnicami.

    Ali je pisanje osebnega imena (Ime Priimek) s samimi velikimi črkami (IME PRIIMEK) dovoljeno?


    Odgovor:

    Osnovno pravilo je, da se ime in priimek (v kakih primerih lahko tudi več imen in priimkov istega nosilca ali iste nosilke) pišeta vsak zase z veliko začetnico. Vendar pa se lahko zaradi poudarjanja ali iz kakih drugih razlogov piše s samimi velikimi črkami za običajno pisanim osebnim imenom priimek in pred tako zapisanim priimkom s samimi velikimi črkami tudi ime. (Navadno torej Ivan Cankar, lahko tudi Ivan CANKAR ali IVAN CANKAR, zelo nenavadno pa bi bilo IVAN Cankar.) Velikokrat so na ta način (s samimi velikimi črkami v (imenu in) priimku) oblikovani kaki seznami, telefonski imeniki recimo, morda zaradi starih podatkovnih zbirk, ki so bile zasnovane s samimi velikimi črkami, kdaj drugič se za same velike črke v osebnem imenu odločajo oblikovalci ali uredniki natisnjenih del, v knjigah za otroke, ki še niso vzeli tiskanih malih črk, pa ta način celo prevladuje. Omejitev pri pisanju za odrasle je stilistična: med navadno zapisanim besedilom nas s samimi velikimi črkami zapisan priimek ali zveza imena in priimka preseneti, kot da bi kdo kaj od tega med običajnim govorjenjem zavpil. Velja torej enako svarilo kot pri pisanju elektronskih pisem: s samimi velikimi črkami pišimo premišljeno skopo, tudi zato, ker imamo za poudarjanje posameznih sestavin besedila še druge možnosti (polkrepki ali ležeči slog, v rokopisu podčrtavanje, čeprav tudi tu nikakor ni dobro pretiravati: navedkov, ki so zapisani v narekovajih, res ni treba pisati še ležeče). Osnovna izhodišča torej imamo, ravnajmo pa po pametnem preudarku tako, da pisanje samih velikih črk ne bo moteče in pretirano.

    Peter Weiss (marec 2017)